Sovražnika postaneta par

53. poglavje

Poletje! Končno! Uganete kaj? Naredila sem letnik! In še nekaj...v bližnji prihodnosti bom spoznala svojega brata.

V tem mesecu in pol odkar vem sem se velikokrat zvečer v postelji vprašala: 'Kakšen je? Mi je zelo podoben?' in še kaj. Zelo močno si ga želim spoznati.

Takoj drugi teden poletnih počitnic je imela mami dopust za 2 tedna. Prvi dan njenega dopusta sem šla do nje in rekla: »Mami...«

»Povej ljubica,« je rekla.

»Greva kupit letalski karti za London? A lahko gre tudi Luka z nama v London?«

»Flora, saj se ne mudi toliko. In če bo Luka dal denar zraven lahko gre z nama, saj veš, da ravno nekaj veliko denarja pa spet nimava.«

»Mami, bolje da kupiva zdaj, da bo potem zagotovljeno, da res greva. Hočem ga spoznat mami, res hočem. Iz srca. Teto tudi hočem spoznat. Nočeš it obiskat svoje sestre? Mami, kje so pa tvoji starši?«

»Dobro, greva po karte sam počakaj, da se uredim. Hočem obiskat svojo sestro in hočem videt svojega otroka. Moja mami je s sestro, oče je pa žal že preminul. Bil je tako dober človek. Isto je bil policaj, kot tvoj oče.« Začela je jokat.

»Greva pakirat mami?« sem jo vprašala.

»Ja, greva.«

Bil je večer in do desetih zvečer sva spakirali, malo pred tem sem še Luki sporočila, da lahko gre zraven in je tudi on spakiral. Pogledale sva še na vozni red letal in si pripravile budilko.

To noč nisem dobro spala. Bila sem preveč neučakana. Kaj če me bo Jan sovražil? Ali sploh ve zame?

Naslednje jutro sva se z mamo ob 14ih odpravili na letališče. Let sva imeli 14:30. Med potjo sva seveda pobrali še Luko.

Ko sva pripeljali pred hišo naju je že čakal. Takoj je bil pri avtu, kovček je pospravil v prtljažnik in se usedel v avto. Celo pot smo se pogovarjali, je pa res daq ni trajala dolgo, saj smo kmalu prispeli na letališče.

Pozabila sem povedati, da bomo v Londonu verjetno 10 dni. Super, kajne? Lahko se bom povezala s svojim dvojčkom. Se že veselim. Vi si sploh ne morete predstavljati kako se veselim.

Ko smo prišli na letališče, sem bila presenečena. Nikoli še nisem bila tu in še nikoli nisem letela. Če priznam, me je strah. Morda tega ne čutite, ampak verjetno veste kako je bilo vam pred prvim poletom v vašem življenju. Kaj če dol pademo? Kaj če se kaj pokvari? Taka in podobna vprašanja se mi rojijo po glavi.

Čez nekaj časa smo že sedeli na letalu. Skozi kontrolo smo odnesli dobro, saj nismo imeli orožja. Sedaj pa že letim v London. Se veseliš z mano?

Čez 1 uro in pol

London....Ne vem kaj naj rečem. Takoj po izstopu je prečudovit.

Na letališču sta nas že čakala teta in sklepam, da je bil tisto njen mož, torej moj stric. Jana nisem videla nikjer. Le kje je? Ampak, veste kaj? Če nebi teta in stric držala tablice z imenom naše družinice, mami ne bi prepoznala sestre. Ko smo se jima približali jih je mami komaj prepoznala.

»Živijo, Nina!« je cela navdušena rekla Emanuela in objela mojo mami.

»Živijo, Emanuela. Lepo te je videti po dolgem času,« je odgovorila.

»Se strinjam,« je rekla Emanuela, nato pa je pogledala mene. »Ti si najbrž Flora, ane?« me je vprašala.

»Ja, sem ja. To pa je moj najboljši prijatelj Luka,« sem rekla in pokazala na Luko, nato sta se rokovala in potem se je še z mano in celo objela me je.

Mamina sestra mi je mogoče celo bolj všeč kot mami sama.

»Kje je pa Jan?« sem vprašala, ker se nisem mogla več zadrževat.

»Doma. Čaka, da prispete,« mi odgovori. Samo nasmehnem se, ampak to še ne pomeni, da nisem živčna.