19. poglavje

489 29 1
                                    

Popoldne sem se dobila z Luko. Bila sem...nevem kako naj opišem svoje počutje. Bila sem po eni strani žalostna, ker me še vedno ni vprašal. Po drugi strani pa sem bila srečna, da ga spet vidim.
Hodila sva po cesti. Luka je opazil, da nisem ravno najboljše volje. Ustavil me je in se postavil pred mene in me pogledal v oči.
»Flora, kaj je narobe?« me je vprašal.
»Ah, nič,« mu odgovorim.
»Ni res. Vidim da te nekaj muči. Daj povej mi.«
»Zakaj bi ti? Saj niti par nisva!« zadrla sem se na njega.
Zakaj? Nevem. Prvič sem se zadrla na njega. Na to nežno bitje, ki je stalo pred mano.
»A to je problem? Sekiraš se zato, ker te še nisem vprašal.«
Obrnila sem se okoli tako, da sem mu kazala hrbet.
»Flora, 'trmat' se pa ni treba no,« mi je rekel in me prijel za ramo.
Nevem kaj mi je bilo. Še nikoli nisem bila taka do Luka.
Začutila sem spolzeti solzo po mojem licu. Obrisala sem si jo. Odšla sem. Šla sem domov. Tekla sem, kot da bi me nekdo lovil.
Res nevem kaj mi je bilo. Niti poslovila se nisem od njega. Kaj če sem zafrknila še tisto kar sva imela do sedaj?
Prišla sem domov in takoj stekla v sobo, da me mami nebi imela časa spraševati kaj se mi je zgodilo. Glavo sem zakopala v vzglavnik in začela vpiti. Bila sem jezna sama nase. Ko sem nehala vpiti sem začela jokati.
Mama je vstopila v sobo.
»Flora, kaj je narobe?« me je vprašala.
Nisem se hotela pogovarjat z njo, ampak sem ji vseeno povedala.
»Mami. En fant mi je všeč in jaz sem tudi njemu. Poljubila sva se tudi, ampak ni me še vprašal, če bi bila njegova punca. Prej sem se dobila z njim in on je opazil, da je nekaj narobe z mano. Ko me je vprašal kaj je narobe sem mu rekla, da nič. Potem mi je rekel, da naj mu povem. Zadrla sem se na njega, da zakaj bi mu povedala, saj niti par nisva. In sedaj imam občutek, kot da sem vse uničila kar se je zgodilo med nama. Mami pomagaj mi.«
»Kako naj ti pomagam? Sama si mu to rekla, ampak če je res zaljubljen vate, ti bo to oprostil. Ne se sekirat.«
Nisem vedela kaj bi...zato sem jo kar objela.
»Hvala mami. Rada te imam.«
»Jaz tudi tebe, ljubica.«
Nekaj časa sva še bili v objemu, potem pa je ona odšla iz sobe. Počutila sem se olajšano. Kot da bi se mi breme odkotalil s srca.

Sovražnika postaneta parWhere stories live. Discover now