Sovražnika postaneta par

49. poglavje

Pokopališče....strah, žalost in vse slabo. Nisem vedela kje točno je sploh pokopan. Nič ne vem. Ne vem niti na katerem pokopališču je pokopan. Koga naj vprašam za pomoč?

Prvi odgovor bi bil seveda....MAMO....ampak ne. Z njo se še nekaj časa ne bom pogovarjala. Niti pogledala je ne bom. Ne maram je.

Rabim očeta. Pogrešam ga, čeprav ga sploh nisem nikoli poznala. Rada bi ga videla. Ne morem ga in za to mi je hudo.

Z Luko sva odšla na pokopališče, kjer naj bi bili pokopani moji sorodniki. Ko sva prišla do groba, na spomeniku ni pisalo očetovega imena. Že tako sem bila žalostna, zdaj pa se mi je žalost še povečala.

H meni je prišel črni maček. Pobožala sem ga, potem pa je odšel in parkrat pogledal nazaj, kot da hoče da mu z Luko slediva.

Sledila sva mu in prišla do groba. Na spomeniku je pisalo ime mojega očeta. Nisem pa prepričana, če je bil to res on. Spet sem pobožala mačko in jo vprašala, če je tu pokopa moj oče in zamjavkala je. To sem vzela kot ja.

Luka mi je dal svečo, ki jo je že prej prižgal. Samo položila sem jo na grob. Nekaj časa sem gledala grob, potem pa začela jokati.

Čez nekaj časa sva odšla vsak h sebi domov. Prišla sem domov, mami je bila v dnevni sobi. Odšla sem v sobo in se vanjo zaklenila.

Okoli desetih zvečer mi je pisal Luka:

Čer, motim? 😉

Takoj, ko mi je zacingljal telefon sem mu odgovorila:

Saj veš, da ti nikoli ne motiš ljubi. 😉

Odpisal mi je:

Sedaj sem že kar prerasel v ljubi-ja.

Želela sem se spraviti v dobro voljo in tudi njega, zato sem ga malo izivala.

Veš da.

Nekaj časa mi ni odpisal. Postala sem žalostna. Še on me je zapustil. Super.

Čez nekaj minut mi je le odpisal.

Oprosti, ker nisem odpisal tako dolgo. Na wc sem moral. Saj ne zameriš kajne?

Odpisala sem mu, da ne. Nekaj časa sva se še pogovarjala. A je Luka kmalu zaspal zraven telefona.

V šoli naslednji dan ni bilo nič posebnega. Ko pasem bila doma se je zgodilo nekaj zanimivega.

Bilo je nekje proti večeru. Ležala sem na postelji. Nekdo je začel nekaj metati v okno. Najprej sem celo mislila, da je dež.

Ko sem se zavedala, kaj se dogaja, sem pogledala skozi okno. Pod oknom je bil....Peter. Kaj dela on tukaj?

Zaklicala sem mu: »Kaj počneš tukaj?«

»Tebe sem želel videti!« se je zadrl.

»Počakaj, pridem dol.«

Odšla sem ven in šla do njega. Objel me je in rekel, da me pogreša.

»Ne bi se poljubljal s tisto kurbo Lejo, pa bi bila sedaj še vedno skupaj. Ampak ti se ne moreš upret lepim dekletom in se moraš poljubljati z vsemi!« sem se zdrla nanj.

»Poboljšal sem se,« je rekel.

»Ne prodajaj mi sedaj nekih buč tukaj, lepo prosim.«

»Saj ti jih ne.«

»Ja mi jih, pa ne dobesedno.«

»Pa, saj ne govorim neumnosti.«

»V nekaj dneh si se poboljšal ja, bullshit. Odidi od tu. Takoj!«

Odšel je. Ni več vztrajal. Odšel jeza vedno. Morda mi bo kdaj žal? Niti ne. Bil je bedak, ki je znal zapeljevati in bila sem neumna, da sem se zaljubila vanj.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Se opravičujem, ker ne pišem več tako pogosto, samo sem imela preveč dela s šolo. Upam, da bom imela sedaj več časa. Upam, da vam je zgodba všeč ;-) . Hvala za vaše branje ;-* .