Sovražnika postaneta par

12. poglavje

»Dejansko je petek,« sem rekla Luki naslednji odmor.
»A ni to super? Kam bi radi odšli gospodična rastlina?« začne se smejati.
»A si mi ti slučajno rekel rastlina?«
»Amm...ne da bi jaz vedel.« še vedno se smeji.
»Nehi se smejat! Nism rastlina! A ti zgledam kot rastlina?«
»Ne?« »No pol pa ne govori tako z mano,« začnem se smejati. »No vidiš kaj si zdaj naredil? Mene si v smeh spravil pa čeprav si se iz mene norca delal.«
»No me veseli, da sem te,« s svojimi rokami objame moj obraz in me pogleda v obraz. »A sem ti že povedal, kok maš lepe oči? Zgledajo kot dragulji. Taki lepo modri so. Prelepi so. Čisto se ti prilegajo.«

Res je. Imam modre oči. Meni so posebni in všeč so mi. Nekaterim pa niso. Moti jih to, da včasih preveč izstopajo. Ampak meni je to všeč in spoznala sem nekoga, ki so mu tudi všeč. Včasih me kdo celo vpraša, če mi lahko fotografira oči. Včasih me to spravi v dobro voljo, včasih pa v slabo.

»Hvala, Luka,« nasmehnem se.
Mimo naju pride Leja.

Pa ne že spet.

Pride do naju.
»O glej, glej. Koga imamo tukaj? Eno,« utihne in me pogleda od glave do pet, »in mojo ljubezen.« Nasmeje se in pogleda Luko. Luka da roke dol iz mojega obraza.
»Kaj bi rada?« jo vpraša Luka.
»Jaz? Jaz, da bi kaj rada? Ah, kje. Samo prišla sem vama čestitat, da sta končno skupaj.« Ponudi mu roko. On ji da roko. »Čestitam.«
»Hvala, zdaj pa pojdi stran,« reče Luka. Ona oddide.
»O moj bog, če mi gre na tej šoli kdo na živce je to ona,« rečem Luki cela razburjena.
»Pšššt,« reče. Roke da ponovno na moj obraz in me poljubi. Zaprla sem oči in se prepustila poljubu.
Še en strasten poljub. On se zelo dobro poljublja. Pa tudi umirila sem se.
Zazvoni šolski zvonec. Odpraviva se vsak v svoj razred.