Hodila sem po ulici. Temačni ulici. Vse do vrat, ki vodijo v park. Tam sem se ustavila, a ne za dolgo, saj sem trenutek kasneje že plezala čez ograjo. Odšla sem do potke, kamor me je Luka prvič peljal nekam. Videla sem truplo ležati tam. Odšla sem bližje. Truplo sem pogledala od blizu. Obraz sem prepoznala. Bil je Luka. Kar naenkrat sem skočila po konci in odprla oči. Začela sem se zavedati, da so bile samo sanje. Še sreča. Ne bi prenesla, da bi Luka umrl. Še sreča, da je konec te nočne more. Vstala sem iz postelje. Odšla sem do ogledala. Pogledala sem svoj obraz. Zdel se mi je nekako....prestrašen. Ne vem zakaj. Odšla sem v kopalnico. Umila sem si obraz in se naličila. Potem sem se še preoblekla in nato odšla v šolo. V šolo sem prišla tik pred zvonenjem za začetek pouka. Odšla sem v razred. Za mano pa je vanj vstopila profesorica. Celo uro je spraševala. Nisem bila vprašana, zato sem risala. Risala sem sliko na pol hudič, na pol angel. Zanimiva slika mi je uspela. Zelo lepa, sploh nisem vedela, da znam tako lepo risat.
Oops! This image does not follow our content guidelines. To continue publishing, please remove it or upload a different image.
Zazvonil je zvonec za konec ure. Iz učilnice sem prišla med zadnjimi, saj nevem, če sem hotela videt Luko. Sram me je. Kaj sem mu naredila? O moj bog. Ko sem prišla ven, sem ga zagledala. Bil je tak, kot ponavadi. Ni bil videti razočaran, ali kar koli drugega. Videti je bil.... Ko me je zagledal, je prišel do mene. Bala sem se kaj mi bo naredil. Prišel je do mene in me objel. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naredit. In moj prvi odziv je bil ta, da sem mu objem vrnila. Zakaj? Še sama nevem. Ko sem ga objela sem čutila, kako se je na njegov obraz prikradel nasmeh. Tisti nasmeh, ki mi je bil vedno všeč. Objem pa je trajal, kot da bo trajal večno.
