Sovražnika postaneta par

47. poglavje

Zjutraj sem takoj, ko sem se zbudila vstala, saj sem vedela, da je danes poseben dan, saj bom spoznala svojega očeta. Končno!

V šoli se ni zgodilo nič posebnega. Luka in Peter sta se grdo gledala, ampak nista se stepla...še sreča.

Po pouku sem se odšla hitro preobut, saj me je pri vhodnih vratih že čakal Luka. Pritekla sem ven, da se me je še on ustrašil.

»Aaaaa...saj se ti ne mudi toliko no,« mi je rekel.

»Ja pa se mi. Očeta bom videla,« sem rekla cela navdušena in ga objela. »Hvala, ker greš z mano.«

»Ni problema, z veseljem ti delam družbo.«

Nasmehnila sem se. Prijela sem ga za roki in ga pogledala v oči. Nekaj časa sva se gledala, potem pa se mi je začel približevati z glavo. Ko je bil čisto blizu, sem spustila njegovi roki in stekla stran. Tekel je za mano. Počutila sem se kot otrok, ki se je ponovno prebudil v meni.

Ta otrok se po navadi prebudi samo takrat, ko sem z njim. Tem fantom, ki mi je že od začetka srednje šole všeč.

Pritekla sem do konca parkirišča in začela hoditi. Luka se je kar naenkrat pritekel za mano, me objel okoli pasu od zadaj in me dvignil v zrak. Zacvilila sem.

Ko me je spustil na trdna tla sem se obrnila proti njemu in ga grdo pogledala. A ko me je pogledal on, se mi je pogled zjasnil. On je bil sonce v mojem življenju.

»Kakšen hišni naslov ima Damjan?« sem ga vprašala.

»A? Kdo?« me je vprašal.

»Moj oče. Kakšen ima hišni naslov?«

Poda mi listek z naslovom.

»No pa se odpravimo h njemu,« sem se nasmehnila in iz žepa vzela telefon, ter naslov poiskala na zemljevidu.

Odpravila sva se. V bistvu sem mislila, da živi nekje v mestu, ampak živel je v manjši vasici zraven mesta.

Ko sva prišla do hiše, sem jo najprej nekaj časa samo gledala. Hiša ni bila skromna bila je bogata vila.

»Mislila sem, da bo imel bolj skromno hišo,« sem rekla Luki.

»Enako,« je rekel.

Odšla sva h vhodnim vratom in pozvonila. Pogledala sem Luko, saj sem se bala, da ne bo nihče odprl. Čez nekaj minut nama je le odprla ženska višje postave, z rdečimi kodrastimi lasmi. V bistvu je bila kar lepa. To je moja mačeha?? Mogoče.

»Dan, otroka, povejta,« je rekla gospa.

»Amm... Dober dan, rada bi samo nekaj vprašala. Ali tukaj živi Damjan Novak?« sem vprašala.

»Damjan Novak?« je vprašala in začela čez nekaj trenutkov odkimavati. »Prvič slišim.«

»No, se opravičujem, ker sem vas zmotila. Vseeno hvala,« sem rekla.

»Ni problema. Rada pomagam.«

»No, nasvidenje,« sva se z Luko poslovila od gospe.

»Adijo,« je odzdravila nazaj, nato pa zaprla vrata.

Odšla sva. Med potjo sem začela jokati.

»Najboljše, da vprašam mamo, kaj se je zgodilo z očetom,« sem rekla v solzah.

Luka se je postavil pred mano, toliko da sem se vstavila. Objel me je. Tesno me je objel. Najprej nisem vedela kaj se dogaja, potem pa sem zavohala njega. Njegov značilen lepo dišeči vonj. Nasmehnila sem se. Takoj sem bila boljše volje. Luka me vedno zna spraviti v boljšo voljo. Rada ga imam. Nekaj časa sva še bila v objemu, nato pa odšla proti mojemu domu.

Pred mojo hišo me je ponovno objel in poljubil na lice. Začutila sem rdečico na svojih licih. Ko me je videl se je nasmehnil. Dvignil mi je brado tako, da sem ga gledala v oči. Začel se mi je približevati z glavo.

Nebom mu zbežala. Rada bi dobro zaključila dan.

Približala sem se mu še jaz, saj je že izpustil mojo brado. Ustnice sem prislonila na njegove in poljubila sva se.

Rada bi, da se ne konča. A žal, se je končal čez par minut. Potem pa se je Luka samo še poslovil in odšel. Odšla sem v hišo in naravnost v sobo. Padla sem na posteljo in gledala v strop.

Verjetnose sprašujete, kaj dejansko čutim do Luke. Še sama ne vem. Ko bom to ugotovila,vam bom povedala.