Sovražnika postaneta par

43. poglavje

V ponedeljek sem prišla v šolo in pri omaricah me je čakal Peter, kot vedno. Poljubil me je in pozdravil, ko sem prišla do omarice.

Glede nedelje, ane. Zgodilo se ni nič posebnega. Luka je obljubil, da bo prišel, ampak mi je popoldne sporočil, da ne more priti. Rekla sem mu, da bom vredu. Važno, da sem potem celo popoldne prespala. Nalogo pa sem naredila že dopoldne.

Pri omaricah sta se nama pridružila še Tina in Luka. Pozdravili smo se in nato odšli v svoje razrede. Cel pouk se ni zgodilo nič posebnega. Po pouku pa se je zgodilo nekaj....

Končala se je sedma ura in končala sem s poukom. Preobula sem se in počakala še Luko, ki je končal isto kot jaz. Peter pa je končal uro prej. Ko sva se preobula sva odšla skozi vhodna vrata na parkirišče.

Nekaj sem morala odnesti v smetnjak, zato sem odšla do njih. Odvrgla sem smeti, a ko sem se obrnila....zagledala sem ga....z drugo?

»Peter?« sem rekla in gledala par, ki se je objemal tam ob zidu. Vedela sem, da je Peter, ampak sem se raje prepričala.

Pogledal je, torej je res on. Odrinil je punco, ki jo je objemal.

»Flora, hej, končno si prišla,« je rekel in se mi približal, da bi me objel.

»Ti si me pa zelo čakal, vidim. S to...to....avšo!«

»Oprosti, ampak ne ti meni avša, kurba ena!« je reklo tisto dekle. Bolj podrobno sem pogledala.

»No, saj bi si lahko mislila! Živjo, Leja!«

»Ne bodi sedaj prijazna!« se je zadrla name.

»Saj nisem. Odidi, prosim. S Petrom se imava nekaj za pogovorit.«

»Nikamor ne grem,« je rekla in se postavila v ''cool'' pozicijo.

»Zgini že!« sem se zadrla in odšla je. Luka na srečo ni bilo na parkirišču.

Pogledala sem Petra in rekla: »Vidim koliko me ljubiš ja. Več se pomeniva jutri, ali pa veš kaj, sploh se ne pogovarjava več!«

Stekla sem stran. Za mano je zaklical moje ime, a se nisem obrnila. Tekla sem čez parkirišče in začela jokat. Šla sem mimo Luke, hotel me je ustaviti, a sem mu ušla.

Ko sem prišla domov, sem se zaklenila v sobo in jokala. Mame na srečo ni bilo doma. Odšla sem v kopalnico in se pogledala v ogledalo. Začela sem še bolj jokati. Vzela sem britvico, jo postavila na svoje zapestje.

Toliko o zvesti ljubezni. Misliš, da mu lahko zaupaš, ampak ne moreš. Nobenemu ne moreš zaupati. Nikomur! Tudi najbližji te lahko izdajo, ko to najmanj pričakuješ. Zakaj prizadanejo vedno ravno mene? Zakaj?

To sem si mislila med tem, ko sem jokala in si zarezala z britvico zarezo v zapestje. Še večkrat sem zarezala. Zavrtelo se mi je, zato sem se usedla. Gledala sem kako mi kri z zapestja kaplja v umivalnik.

Nihče ne sme izvedeti za to, nihče! Sem si rekla. Povila sem si roko in odšla spat.

Naslednje juto je bil spet tam. Peter, seveda, kdo pa drug. Ko sem šla do svoje omarice, sem ga hotela ignorirat, ampak ni šlo.

Prišla sem do omarice in ko sem jo hotela odprt, se je on prikazal pred njo. Pogledala sem stran.

»Dobro jutro, Flora,« mi je rekel in me hotel poljubiti, ampak sem odmaknila glavo.

»Florči, pika moja. Ne bit skregana z mano, no.« Kar ne odneha. Debil.

»Spoki se stran od moje omarice!« sem povzdignila glas in ga pogledala z grdim pogledom. Odšel je.

Preobula sem se. Vsi so me čudno gledali. No, super še več zasmehovanja. Nisem se ozirala. Stekla sem na stranišče in se pogledala v ogledalo. Obrisala sem si oči, saj sem imela čisto solzne.

Dvignila sem rokav od puloverja in se dotaknila zarez od včeraj. Na stranišče je nekdo prišel, zato sem rokav potegnila nazaj, tako da mi je prekril celo roko.

Pri vratih sem jo zagledala, kako se mi smehlja. Leja, Klara in Ana. Seveda, koga bi pa lahko pričakovala.

»Živjo, Flora,« je rekla Leja.

Približale so se mi. Leja se mi je približala toliko, da sva imele obraza čisto blizu. Nosova sta se skoraj dotikala.

»Jutro, kurba!« sem ji rekla.

»Kaj si rekla?« je rekla Leja.

»Čakaj, da premislim. Hm, vlačiš se za vsakim fantom, s katerim hodim. Mislem da se temu reče cipa ali kurba? Nisem se še odločila!«

»Si pa pogumna, ej.«

»Ja, seveda. Kaj hočeš od mene Leja?«

»Hočem, da umreš! Primita jo!«

Klara in Ana sta me prijeli. Ena za roke, druga za noge.

»Flora, zakaj preprosto ne pustiš tipov zame?« je rekla Leja.

»Zato, ker se bo zdele začel pouk.«

Želela sem se premakniti, a mi Ana ni pustila.

»Me ne zanima. Boš pač malo zamudila. Aja, saj res, pridne punčke ne zamujajo.«

Prijela me je za lica in jih stisnila. Pljunila sem vanjo.

»O, a tako igro se hočeš it?« me je vprašala in me boksnila v trebuh. Padla sem na kolena. Brcnila me je v glavo. Začela se je smejati.

»Lepo se imej, Flora. Aja, pa s Petrom pojdita narazen, Luko pa tudi pusti pri miru. Čau,« je rekla in odšle so.

Nekaj časa sem bila na vseh štirih. Iz nosa mi je začela teči kri. Zvonilo je za začetek pouka. Počasi sem vstala in bila na stranišču dokler mi ni nehala teči kri iz nosa. Imela sem še manjšo modrico na licu, ampak nič hujšega.

Prekleta kurba! Kako mi lahko to naredi. Pfuj!

Ura se je, med tem ko sem čakala, da se mi kri zaustavi, že končala. Tako, da sem odšla šele na drugo uro.