Sovražnika postaneta par

39.poglavje

V bistvu ne znam opisat tega občutka. V meni se je spet nekaj prebudilo. Do Luke sem spet nekaj začutila, čeprav ne bi smela, ker sem mu zamerila, ampak vseeno. Rada bi mu odpustila, ampak...preprosto ne morem. Ne bom pozabila tega, kar mi je naredil. Sovražim ga, ampak ga tudi ljubim. In ne morem ga kar tako zapustiti. Odločila sem se, da bom poslušala njegovo razlago oziroma obrazložitev.

Še vedno me je držal v objemu. Čutila sem ga, kot bi bila eno. Privil me je k sebi, kot takrat ko sva bila par.

Kar naenkrat se odmaknem. Luka me čudno pogleda. Obrnem se stran od njega, tako da mu kažem hrbet in rečem: »Ne smeva tega počet.«

»Kaj pa počneva?« me je vprašal.

»Objemava se in poljubila sva se!« sem malo zvišala jakost glasu. »Mislim...vsaj jaz se ne smem. Sedaj imam Petra.«

»A pol si le z njim? Se mi je zdelo, da sta skupaj,« je rekel Luka užaljen.

»A maš kaj proti, če sem z njim??«

Sunkovito sem se obrnila in ga pogledala.

»Na vse po sled si me ti varal in ne jaz tebe!« sem mu rekla.

Stopil je korak bližje. Bila sva si blizu, ampak ne toliko, da bi si dihala za ovratnik.

»Nisem te varal! Dojem že to, Flora.«

»Videla sem te, kako drugo otipavaš in to sred hodnika!«

»To misliš, takrat ko si se potem zadrla?«

»Ja, točno takrat!«

»No naj ti povem celotno dogajanje tisti teden. Pač tisti teden je moja mami zbolela in mogla je it v bolnico. Niso znali povedati kaj ji je. Zato sem po cele dneve bil pri njej in nisem hodil v šolo. Telefon sem imel doma, ker pač v bolnici ne smeš telefonirat in še raje sem se posvečal mami. Nek dan, ne spomnim se točno kateri je bil, so se začele po razredu govorit govorice, da te varam. Je tako? Je. No pač to sem zvedel od tvojega sošolca Nejca, s katerim sva zelo dobra prijatelja. In vedel sem, da bom imel s tem težave, ampak se nisem oziral na govorice. Kasneje si se oglasila pri meni. Imela si srečo, da sem bil ravno doma. Bil sem žalosten zaradi mamine bolezni in potem prideš še ti in mi začneš besedičit o teh govoricah, jaz pa ti nisem mogel razložit, da te govorice niso resnične...preprosto nisi me hotela poslušati. Potem čez par dni je prišla do mene Leja in me kar nekaj začela osvajati in prislonil sem jo ob zid in ona se je tam delala kot da jo otipavam in je še vzdihovat začela. Saj si verjetno slišala. Začel sem se dret nanjo zakaj, kar nekaj govori okoli kar ni res in to. Ti si naju videla in seveda se je od daleč videlo kot da jo otipavam, ampak je nisem. Prisežem! Ona je hotela samo, da se midva razideva in da bom spet z njo skupaj. Ampak jaz ljubim tebe Flora. Resnično te ljubim. Česa takega do sedaj se nisem čutil. Pogrešam te. Tvoje mehke ustnice, tvoja lepa rit in vso tvojo lepoto in tvoj smeh. Želim, da bi bila spet skupaj. Vem, da si s Petrom.«

Samo gledala sem ga. Nikoli še nisem slišala Luke, da bi toliko veliko povedal naenkrat. Nič nisem rekla samo objela sem ga.

»Pogrešam te,« sem rekla v objemu.

»Jaz tudi tebe,« je rekel Luka.

Odmaknila sem se.

»Ampak saj veš, da nisem taka, da bi kar naenkrat Petra pustila in bila spet s tabo. Na šoli bojo mislili, da sem cipa.«

»Ne bojo. Sploh pa ni nujno, da pustiš Petra. Lahko hodiš s Petrom hkrati pa se dobivaš še z mano. Zame nebi nihče vedel.«

»Ne, Luka. Ne morem tako. Rada bi bila z enim in to je Peter. Oprosti.«

Pogledala sem v tla. Nisem si ga upala pogledati v oči. Čutila sem tudi, da bo kmalu jokal.

»Prosim, Luka, ne jokaj. Prijatelja bova še vedno in to najboljša,« sem rekla in še vedno gledala v tla.

Bila sva nekaj časa tiho. Potem pa je Luka kar naenkrat rekel: »Okej, samo prijatelja sva. No posvetiva se iskanju od tvoje mami stvari.«

Nasmehnila sem se in ga pogledala in se strinjala z njegovim predlogom.