Sovražnika postaneta par

22. poglavje

Po pouku sva odšla z Luko h njemu domov. Ko sva prišla pred njegovo hišo, kar nisem mogla verjet svojim očem. Hiša je bila ogromna.
»Amm... Zakaj mi nisi povedal, da si bogat?« sem ga vpršala. Nasmehnil se je.
»Vedno punce padajo name zato, ker sem bogat. Ti si bila ena redkih, ki ni vedela, da sem bogat. Nisem ti hotel povedati zato, ker nočem da si z mano samo zaradi denarja,« mi je pojasnil.
Morda pa me bo zdaj le vprašal. Upam.
»Flora, zdaj ko to veš te bom vprašal. Ali bi bila moja punca? Upam, da ne boš z mano samo zaradi denarja.«
Nasmehnila sem se. »Ja, z veseljem bom tvoja punca in ne bom s tabo samo zato, ker si bogat, ampak bom s tabo iz ljubezni, saj sem že od kar sem te prvič videla zaljubljena vate.«
Poljubil me je. To je bil prvi poljub odkar sva par. Uradno par.
Odpeljal me je v hišo.
»Mami, ati doma sem!« se je zadrl čez celo hišo. »Nekoga sem s sabo pripeljal.«
Takoj sta prišla na hodnik, kakor jima je omenil, da ima nekoga s sabo. Ko sta me videl sta se nasmejala, ko pa sta opazila kako se drživa za roke, pa sta bila še bolj nasmejana.
»Živijo, jaz sem Sanja, Lukova mami,« me je pozdravila in mi dala roko.
»Me veseli. Jaz sem Flora,« sem se še jaz predstavila.
»Živijo, jaz sem Miha, Lukov oče,« dal mi je roko. »Končno si predstavil punco kot se gre. Ne pa da jo takoj pelješ v sobo,« je še rekel Luku. Luka me je povlekel naj grem z njim v sobo. In šla sem.
Njegova soba je bila bolj pospravljena kot moja.
»Mami ne mara umazanije, zato mi vsak teden počisti sobo,« mi je razložil Luka, ko je videl kako sem pogledala sobo.
Nasmehnila sem se, ko sem videla mojo sliko na zidu. On je opazil, da sem opazila in takoj jo je odlimal dol z zidu.
»Glihkar si mi strgal polovico glave,« sem mu rekla in se nasmehnila.
»Oprosti, ker si morala to videt,« se mi je opravičil.
»A se samozadovoljuješ tako, da gledaš mojo sliko?«
»Ne. Bolje bi te bilo imeti v živo tukaj,« nasmehnil se je.
»EJ!« udarila sem ga z 'povštrom' po glavi, saj mi je bil ta najbližji.
»Sej sem nehal. Ne razmišljam več o tem.«
»Bolje zate,« nasmehnila sem se.
»V nedeljo sem te pogrešal, pa sem moral imeti eno tvojo sliko.«
»Ja, sem dojela. Kaj bova zdaj?«
»Amm... Nevem. Se greva kakšno družabno igro?«
»Lahko. Dej prnes enko, če imaš.«
Šel je in prinesel enko.