Odšla sva do skrinje, ki ti je prvo padla v oči, ko si pogledal okoli sebe po podstrešju. Bila je ogromna. Zvlekla sva jo na sredino podstrešja.
Pogledala sem jo. Zagledala sem zaklenjeno ključavnico. Pogledala sem Luka in rekla: »Am... Luka, en problem imava. Skrinja je zaklenjena.«
Luka me pogleda in reče: »Smola. Jo bova pač nekak odprla ane.«
»Luka, ne smeva je uničit, ker pol bo mami vedla, da sem stikala za očetom.«
»Pa kdo je reku, da jo bova uničila? Imaš sponko za lase?«
»Imam. Zakaj?«
»Boš vidla. Samo daj mi jo.«
Iz las sem vzela sponko in mu jo dala. Sponko je odprl in z enim koncem šel v ključavnico. In ne vem kako mu je uspelo, ampak jo je odklenil.
»Kje si se tega naučil?« sem ga vprašala, ko mi je vrnil sponko.
»To veš, če gledaš velik akcijskih filmov,« mi je razložil.
Snela sva ključavnico in odprla skrinjo. Notri so bili zvitki, verjetno s posnetki in nekaj ostalih stvari. V roke sem vzela en zvitek. Nasmehnila sem se.
»Misliš, da bom iz njih zvedela kaj novega?« sem rekla in Luki pokazala zvitke.
»Možno bi bilo,« mi je odgovoril in se razgledal po sobi.
Zagledal je kamero za predvajat te videoposnetke. Šel je do njega, ga vzel in odnesel na sredino sobe in ga usmeril na prazno, čisto belo steno. Priklopil ga je.
»A si prepričan, da se bojo posnetki predvajal?« sem ga vprašala, on pa je samo prikimal.
»Zakaj se nebi?« me je še vprašal.
»Ne vem. Pač stari so in ta naprava tut.«
»Ne skrbi.«
Prižgal je napravo. Vstavil je krog s trakom, na katerem je posnetek.
Na zidu se je pokazala. Moja mami, ko je bila mlada. Bila je s svojimi prijateljicami. Opazovala sem jih kako so se smejale, igrale in zabavale. Sklepam, da so bile takrat v srednji šoli. Slišala sem njen glas, bil je točno tak, kot ga ima sedaj. Nasmehnila sem se. Čez nekaj časa se je pokazalo kako je mami prišla iz šole...nasmejana, polna energije. Sedaj pa hodimo iz šole celi nejevoljni.
Opazila sem nekaj, kar nisem prej videla.
»Luka, ustavi posnetek!« sem rekla.
Ustavil ga je. Vstala sem in šla h zidu.
»Kaj je narobe?« me je vprašal Luka.
Pogledala sem šolo v ozadju od blizu. To je šola, na katero hodim sedaj. Ne morem verjet, da mi mami ni nikoli povedala, da je hodila sem.
»A si opazil, da je v ozadju naša šola?« sem ga vprašala.
»Čaki, kaj?? To ni naša šola.«
»Luka, ja je. Res zgleda zelo razpadla, ampak to je naša šola. Pridi bližje in poglej posebnosti oz. malenkosti. Najbolj je pa zanimivo, da so imeli takrat uniforme. A si vedel to?«
»Ne nisem. To ni naša šola.«
»Ja je! Poglej ta znak. Isti je na naši šoli.«
Pokazala sem tablo, ki je res še sedaj na naši šoli.
»In poglej ta vrata.«
Pokazala sem vhodna vrata, ki so še danes ista.
»Ne morem verjet. To je naša šola. Tvoja mami je hodila na to šolo?« me je vprašal Luka.
»Nikoli prej mi ni tega povedala. Torej je nekaj tukaj, kar mi prikriva. Ne vem zakaj mi ni povedala, da je hodila sem. Jaz pa tudi niti pomislila nisem. Vse si zaupave, ampak ne vem zakaj mi tega ni povedala. Torej je zato hotela, da grem na to šolo.«
»Čakaj, ona ti je rekla, da pojdi na to šolo?« me je vprašal Luka.
»Ja ona ja. Sedaj se isto sprašujem tudi jaz, Luka. Izgleda, da ta šola je nekaj posebnega za njo, čeprav na prvi pogled ne zgleda.«
»Pogledava do konca?«
»Ja, seveda.«
Nadaljevala sva z ogledom. Med posnetkom so se prikazale njene prijateljice in ena zgleda, da njena sovražnica. Ime ji je bilo Rebeka. Sovražila jo je in poniževala, v pričo vseh...oni pa so se samo smejali moji mami. Kako morejo??
Ko sem videla kako je mojo mami Rebeka nadirala in tepla, sem začela jokat. Luka je seveda opazil in mi obrisal solze ter me objel.
Po koncu posnetka sem rekla: »Ne morem verjeti kaj ji je tista kurba počela, kako jo je poniževala, ampak moja mami je ostala pozitivna in se par minut kasneje smejala. Ni hotela, da kdo izve za to.«
»Verjetno res, Flora. Bova jutri nadaljevala, ok?« mi je rekel, jaz pa sem samo pokimala. Dosti sem jokala za danes.
Odšla sva s podstrešja. Mame še ni bilo. Loputo sem zaprla. Sploh se ni opazilo, da je bil kdo na podstrešju. Odšla sva v kuhinjo.
»A boš kaj popil?« sem ga vprašala. Odkimal je in rekel: »Moral bom iti, če ne zameriš.«
Pokimala sem in se poslovila od njega, nato pa je odšel. Pripravila sem si vroč kakav in odšla na verando, kjer sem ga začela pit.
Oops! This image does not follow our content guidelines. To continue publishing, please remove it or upload a different image.
Spominjam se dogodkov na podstrešju. Tisti poljub me je presenetil. Potem še njegova razlaga dogodkov. Odpustila sem mu. Ne morem verjeti. Sedaj pa sva najboljša prijatelja. Še Tina ne ve zato, kar imava z Luko oziroma kaj počneva. Ne ve za raziskovanje o mojem očetu. Morala ji bom povedati, ampak povem ji samo, če se tudi ona pridruži raziskovanju oziroma iskanju.
Kar se pa tiče posnetkov. Vse bom pogledala, ne glede na to kar se zgodi. Ne morem verjet kaj je moja mami preživela. Ampak ne glede na vse je bila nasmejana. Hotela je polepšati življenje drugim, pa čeprav samo z enim nasmehom.
No ni važna ona, ampak moj oče. Še vedno ne vem nič o njem. Dolga pot me čaka do rešitve. Ampak komaj čakam, da ga spoznam. Upam, da je prijazen in super oče.
Zagledala sem se nekaj, kar naenkrat pa sem na svoji rami začutila roko.
»Kaj počneš?« me je vprašala mami.
»Nič,« sem rekla in odšla v kuhinjo, tam odložila skodelico v lijak in nato odšla v sobo. Raje sem odšla stran, kot da mi uide karkoli iz ust kar mi ne bi smelo.
