Sovražnika postaneta par

48. poglavje

Odločila sem se vprašati mamo o očetu in po pouku, ko sem prišla domov, sem to tudi naredila. Mama je sedela zunaj na verandi in pila kavo. Prišla sem na verando in jo pogledala. Pogled mi je vrnila.

»Lahko prisedem?« sem jo vprašala. Pokimala je, jaz pa sem se usedla.

»Kaj te muči, Flora?« me je vprašala. Ni me pogledala.

»Amm...« sem začela, a ko sem hotela nadaljevati me je prekinila.

»Si vohljala za očetom?« je rekla in me pogledala zresnim pogledom.

Nekaj časa sem jo gledala. V glavi pa sem seta čas spraševala, kako ve za to. Na zadnje sem le pokimala.

»Flora, mrtev je.«

Ne vem, če bi lahko to rekla še bolj brez čustev.

»Zakaj mi to poveš šele zdaj?« sem se zadrla nanjo in vstala.

»Ker sem čakala, da boš nehala vohljati za njim.«

»Kdaj si ugotovila, da sem vohljala??« še vedno sem se drla.

»Ko sem v tvoji sobi našla videoposnetke,« pogledala je stran.

»Kaj si delala v sobi?? Saj veš, da tja nimaš vstopa.«

»Tako kot si ti kršila moja pravila in šla na podstrešje, sem tudi jaz kršila tvoja pravila in odšla v tvojo sobo.«

Bila sem na robu solz.

»Kako lahko govoriš o očetu in vsem tem čisto brez čustev?«

»Ker sem tvojega očeta že prebolela. Umrl je že pred sedemnajstimi leti.«

»Kaj??? In ti nisi bla niti toliko zmožna, da bi mi to povedala?! Da si ga prebolela pa sem videla, ko si se z mojim učiteljem jahanja mečkala na kuhinjski mizi!«

Stekla sem v hišo, bolj natančno v sobo. Vrgla sem se na posteljo in vzela v roke telefon.

Luki sem napisala sporočilo:

Se lahko dobiva? ☹

Takoj mi je odpisal:

Si v redu? Pridem h tebi? 😊

Odpisala sem mu:

Ne nisem v redu. Lahko raje pridem jaz h tebi?

Odpisal je:

Ja, okej. Napiši, ko boš tukaj.

Pritrdila sem. Oblekla sem se in odšla od doma. Mame na verandi niti pogledala nisem. Zadrla se je za mano moje ime, a se nisem obrnila.

Med potjo sem si na glavo nadela kapuco in začela jokati.

Ko sem čez nekaj časa prišla do Luke sem mu napisala, da sem prispela. Takoj je prišel odpret.

Samo vstopila sem in takoj odšla v njegovo sobo. Snela sem si kapuco in se usedla na posteljo.

Luka je prišel takoj za mano in zaprl vrata. Usedel se je zraven mene.

»Mrtev je,« sem rekla vsa potrta.

»Kdo je mrtev?« me je vprašal.

»Umrl je pred sedemnajstimi leti in mami mi ni bila zmožna tega povedat.«

»Kdo je umrl?« me je še enkrat vprašal.

»Moj oče je mrtev,« sem rekla, vzela blazino in jo vrgla v vrata.

»Moje sožalje.«

»Ne razumeš. Mami je vedela, da raziskujem o njem in mi ni povedala. Čakala je, da neham vohljat za njim,« sem rekla in ga pogledala.

Obrisal mi je solze in me objel. Objela sem ga nazaj. Dolgo sva ostala tako.

Kar naenkrat je v sobo vstopila Lukova mama. Takoj sva se odmaknila drug od drugega.

»Živijo, Flora,« me je pozdravila. Samo nasmehnila sem se ji.

»Kaj rabiš, mami?« je vprašal Luka.

»Samo prišla sem vprašat, če rabita kaj.«

Oba sva odkimala, nato pa je odšla.

Pogledala sem Luko in vprašala: »Bi šel z mano na pokopališče?«

»Ja, seveda. Samo umijem se in oblečem,« je rekel v odgovor.

Spet sem pomislila na rezanje.

»Imaš britvico?« sem vprašala.

»Ja, v kopalnici je. Zakaj jo rabiš?« me je vprašal. Odšla sem v kopalnico in se zaklenila.

»Flora!« zadrl se je za mano. »Odpri!«

Poiskala sem britvico v omarah in jo postavila na roko. Zarezala sem. Tako me je bolelo, da sem začela jokati in tudi zacvilila sem.

Luka pa je pred vrati vpil naj mu odprem in da ga skrbi kaj si delam.

Preslišala sem. Odšla sem v svoj svet. Nobenemu ni mar. Vsi mi nekaj prikrivajo. Morda tudi Luka. Sicer ne verjamem, ampak vseeno. V tem svetu ni nikomur več za verjet.

Jokala sem kot oblak, ko na zemljo spušča dež. Nekje v kopalnici sem našla povoj in si povila roko. Bolelo je. Čez povoj sem dala rokav puloverja, britvico pa očistila.

Šla sem iz kopalnice. Luka je pritekel do mene in me celo pregledala, če sem v redu.

»Si v redu?« me je vprašal in pogledal v oči. »Saj se nisi rezala ane?«

Začela sem jokati in ga objela. Objem mi je vrnil.

»Kje si se rezala?« me je vprašal. Odmaknila sem se in dvignila rokav. Odkimal je.

»Nikoli več ne naredi tega, prosim. Veš koliko me je skrbelo?«

Pokimala sem in rekla: »Ne bom več. Nobenemu na tem svetu ni mar zame.«

»Ni res. Meni je,« je rekel in me pogledal. »Sploh se ne zavedaš, koliko ljudi imaš okoli sebe, ki te imajo radi.«

»Po mojem sta vidva s Tino edina,« sem rekla in se obrnila stran. Objel me je okoli pasu od zadaj in glavo položil na mojo ramo.

Ko bile to občutila vsak dan. Lepo je imeti nekoga ob sebi, ki mu lahko zaupaš in veš,da ti bo vedno stal ob strani in te ima rad. Ampak v današnjem svetu težkonajdeš koga takšnega. Večina ljudi nosi maske in se delajo, da so tvojiprijatelji, a v resnici niso.