Sovražnika postaneta par

1. poglavje

»Ej, novinka! Niti en dan ne boš preživela na tej šoli,« reče ena sošolka. »Ta novinka bo tukaj samo en dan. Joj, smrdi. A to novinka smrdi? Uf.« »Krava neumna se ne zna niti umit,« reče druga sošolka.
»Flora?« nekaj me je streslo. Bila je moja mami. »Flora, v šolo bo treba.« 
»Nočem v to novo šolo!« V trenutku sem budna. »Moraš,« reče mami.
»Zakaj?« me je zanimalo. »Ker sploh ne veš kakšna je šola.« »Ja vem, grozna je,« rečem. »Zakaj tako misliš? Ajde, zrihtaj se in pridi na zajtrk,« mami me poboža po laseh in me poljubi na čelo. Nato odide iz sobe.

Ime mi je Flora in stara sem 15 let. Danes grem prvič v srednjo šolo. Obožujem živali. Celo doma jih imam. Imam hrčka Boba, muco Mici, psa Runa, zajčka Skokca in kobilo Strelo, ki ima prav svoj hlev. Zelo rada jaham. Vsak dan imam celo ure jahanja in še dobro mi gre. Sem pa tudi glasbenica. Igram klavir in tudi na kitaro znam zaigrati nekaj akordov.

Ko pridem v kuhinjo me na mizi čakajo kosmiči z mlekom. »A me boš ti peljala v šolo, mami?« vprašam. V odgovor dobim pritrdilen odgovor in povedala je še, da bom šla z njo k ravnatelju. Kakšno mučenje!

»Mami, kakšna je ta šola?« vprašam. »Amm ... vsi pravijo, da je super. Verjemi, všeč ti bo,« reče mami in se nasmehne. »Ok, verjamem ti zato, ker ti zaupam in upam, da mi bo šola všeč,« rečem. »Greva?« »Ja takoj samo še ključe vzamem,« dobim v odgovor. »Si vse vzela?« vpraša mami. »Ja mami vse imam. Lahko greva,« rečem. Se usedeva v avto in se odpeljeva v šolo. Med vožnjo mami opazi, da sem zelo živčna.

Seveda! Verjetno je vsak živčen, ko gre prvič v srednjo šolo. Še posebej če ne veš kakšna je šola.

»Flora, zakaj si živčna?« me vpraša.
»Mami, živčna sem zaradi nove šole, sošolcev in sošolk ter vseh drugih novosti,« odgovorim. »Vse bo ok. Samo uživaj in sprosti se,« me pomiri mami. »Bom poskusila,« rečem veliko bolj mirno. Z avtom se pripeljeva pred šolo in parkirava avto. Ko stopim iz avta in zagledam šolo bi me kmalu kap. Nisem si predstavljala take šole. Nisem si predstavljala tako lepe šole. »Ok mami, ta šola mi bo verjetno še všeč,« rečem. »Sem vedela, da ti bo všeč,« reče.

Šola je bila videti ogromna. Na dvorišču pred šolo, imajo vodnjak!! Se že veselim!

Ko sva stopili skozi vhod v šolo in ni bilo slišat nobenega hrupa, niti divjanja, niti... »Ok, ta šola mi je vedno bolj všeč,« rečem. Mami me samo pogleda in se mi nasmehne. Napotiva se proti ravnateljevi pisarni. Ko prideva tja, naju ravnatelj takoj sprejme.

»Torej ti si Flora, kajne?« vpraša ravnatelj. Pokimam. »Flora, tvoja omarica je številka 64,si v 1.b razredu. Izvoli njihov urnik,« reče ravnatelj in mi poda urnik. »Lahko greš. S tvojo mamo se bova pa še malo pomenila,« reče. »Ok,« rečem.

Pogledam na urnik: »Aha, zdaj imamo matematiko oziroma zdej so imeli matematiko, saj bo zdaj kmalu zvonilo,« si rečem. »Omarica 64,« iščem omarico, ko zvoni najdem omarico. Na hodnik se usuje 'potok' učencev. Raje sem se umaknila ob omarice, da ne bi že prvi dan domov prišla poškodovana. Učenci so se po hodniku prerivali, porivali, lovili in še kaj. Zato si lahko hitro poškodovan. Šola se mi je zdela v redu, ko je bila tiha. Takrat je bila na 60%. Ko sem ugotovila, da je ta šola v bistvu zelo glasna, je šola žal padla na 30%.