On

18.

Vse se je odvijalo zelo hitro. Občutek imam kot da je bilo včeraj, ko sem se vselila k njemu. A zdaj? Zdaj pa vem, da je moj "cimer" šef nekakšne mafijske skupnosti. Že sama misel na to mi je poslala mravljince po hrbtu navzdol. Mislim živim z njim, morala bi biti zaskrbljena a kljub temu sem imela občutek, ki mi je pravil, da bo vse uredu.

Zdaj smo sredi februarja, kar pomeni da bom tu ostala le še slabih 5 mesecev. To pomeni, da se v teh petih mesecih zgodi veliko več, kot si lahko predstavljam.

Ta vikend se z Mattom nisva kaj dosti pogovarjala. Večinoma zato, ker ga sploh ni bilo doma. Zjutraj je pozajtrkoval in odšel, potem pa se je vrnil zelo pozno zvečer.
Imela sem veliko časa za razmislek o vseh teh informacijah, da malo predelam vse skupaj. Vedno bolj ko sem razmišljala o tem, vedno bolj sem dobivala občitek, da ni samo Matt vpleten v vse to.

Ponedeljek

Danes se me je Matt zopet izogibal. Ni me peljalv šolo, tako da me je morala peljati njegova mama.
Tudi jaz nisem dosti govorila. Več se je dogajalov moji glavi in skušala sem povezati vse te dogodke. Vedela sem, da je veliko več do tega.

"Alana ljubica, a si uredu?" Me je med vožnjo vprašala Tracy.
"O ja umm use je uredu."
"No, veš kje me lahko najdeš, če se želiš pogovoriti."
Tracy je res prijazna gospa. Verjetno ena izmed najbol kul mam, kar jih poznam. Ampak vsa ta njena prijaznost je že malce pretirana. Od avgusta, ko sem prišla pa do februarja zdaj, se ni niti enkrat razjezila.
Preostali, del vožnje je trajal v tišini.

"No ljubica pa sva prispeli. Pokliči me, če potrebuješ prevoz domov."
"Ja seveda. Hvala še enkrat."
In sem šla.
Počutila sem se kot tujka, ki prvič stopa skozi vrata te šole. Matt mi je dal občutek, da nisem zaželena in to je še kar vplivalo na moje počutje danes.

Ko sem se pomikala po hodniku šole, sem imela občutek, kot da vsi gledajo vame. Potem pa sem ga zagledala. Tiste svetlo modre oči, bi prepoznala povsod. Dajo ti občutek žalosti, mraza in da niso tako nedolžne kot se zdijo.
Naslanjal se je na omarico. Oblečeno je imel tisto njegovo črno usnjeno jakno. Res je znal vzbuditi strah in spoštovanje. Že njegov glas, ki je ravno dovolj globok, te je prisilil do tega, da ga ubogaš.
Okoli njega so bili njegovi prijatelji, asistenti, delavci.
Ko sem se jim dovolj približala, so me njegove ledene oči preletele od glave, do prsov in nazaj do ramen. Od tam naprej so se počasi dvignile k mojim ustnicam. Takrat si je on svoje obliznil in se zlovešče nasmehnil. Postala sem nervozna in rdeča v obraz, kot okrasek na božični jelki. Lahko bi rekla, da se je takrat čas ustavil in, da sva bila midva edini osebi na svetu. Tam sem stala nepremično. Vedel je, da mi je bilo nerodno, kar mu je bilo všeč. Skušala sem pozabiti na to in se spomniti, da sem jezna na njega. Ko sem se že obrnila da grem k pouku, me je od zadaj zgrabil za roko in me odpeljal v knjižnico. V tem času tam ni žive duše. Ko sva prišla noter, me je potisnil ob steno. Nisem imela kam za it. Njegove močne roke bi me takoj zaustavile. Njegove ustnice so se pomaknile k mojim ušesom in mi v uho zašepetale:
"A ti sploh veš, kaj mi delaš?"
Stresla sem se. Nisem vedela kako naj odreagiram, saj se nisva pogovarjala že en lep čas. Vse to je postajalo vse bolj nerodno.
"Umm..." nisem vedela kako naprej. Pogledal me je in se ugriznil v ustnico. Molila sem, da me reši zvonec a je bilo do pouka še 5 minut.
"No, nisi mi odgovorila na vprašanje."
Začela sem vse težje dihati. Vedel je kakšen učinek ima na mene.
"Veš..." je nadaljeval, "najraje bi strgal to tvojo majčko s tvojega telesa. Lahko bi ostala tukaj cel dan, tako ali tako nihče ne hodi sem. In veš kaj bi storil potem?"
Postajala sem vse bolj rdeča in nervozna.
"Ne.." sem odgovorila z izdihom in pogledala proti tlom.
S prstom je prijem mojo brado in moj pogled preusmeril vanj.
"Kaj pa, če ti enostavno pokažem?"
Nagnil se je proti meni in me poljubil. Poljubil me je s takšno strastjo, da potem sama nisem storila drugače. Vrnila sem mu poljub in teh 5 minut je minilo preveč hitro. Lahko bi se poljubljala cel dan. Zdaj ko sem okusila njegove ustnice se jih bo težko izogibat. Še posebej zato, ker živima skupaj. Potem pa je res zazvonilo.
"No. Se vidima doma." Pomežiknil mi je, se nasmejal in odkorakal ven.