On

15.

"Kako misliš v posle? Kakšne posle? "
"Matt je super pob res. Starši so ga lepo vzgojili, a se je zapletel v neke neumne stvari. Lahko ti pove sam, jaz ne bom nič rekla. Najbolje ti bo povedal on."
"No hvala, da si mi namignila to. Se vidiva jutri."
"Ja seveda. Adijo!"

Kakšne posle kaj? Kaj skriva? Meni se zdi kot čisto normalen fant. No ne morem živeti pri nekomu, ki ga ne poznam tako dobro.

Potrobil mi je. Z avtom me je čakal pred šolo.

"Zdravo Alana."
"Zdravo Matt."

To je bilo tudi vse kar sva si rekla naslednjih 35 minut. Odločila sem se prekiniti to tišino, saj sva šla mimo naše ulice pred 20-imi minutami.

"Kam pa grema? A ni bila tisto prej naša ulica?"
"O, ja je bila, samo neke zadeve še uredim."
"Kakšne zadeve? Te je mama poslala v trgovino?"
"Alana trenutno preveč sprašuješ."
Wow to je bilo pa boleče.
"Samo zanima me kam grema. Poleg tega pa bi me lahko odložil doma in šel sam urejat svoje zadeve."
"Lahko bi, ampak sem že itak pozen in nočem razlagat vsega."
"Komu? Matt, če mi zdaj ta trenutek ne poveš kam grema in za kaj se gre, bom...."
"Boš kaj?"
Ustavil je avto pred neko hišo in me pogledal s tistimi modrimi očmi. Njegov pogled je bil nagajiv, kot da bi vedel, da mu itak nič ne morem. To mi je bilo na nek način všeč in neumna jaz sem bleknila vn prvo stvar, ki mi je padla na pamet.
"...te bom poljubila. Mislimmm ne nisem hotela rečt tega mislim...eh pozabi."
Začela sem klet po slovensko in se jezit. On me je samo gledal in se smejal.
"No...to lahko pa rešima. Če te poljubim ti ne rabim povedat za kaj se gre."
"Neee povedal mi boš."
In kar tako brez nobenega opozorila se je moj obraz s svetlobno hitrostjo približal njegovemu in moje ustnice so bile eno z njegovimi.
Kdo pa si misli, da je. Čeprav se dobro poljublja in mi je to všeč, ampak ne.
Odmaknila sem se stran.
"Pa kaj je narobe s tabo?!"
"Mislil sem, da si hotela to?"
"Neee! Hotela sem, da mi poveš za kaj se gre, ker pač živim s tabo to leto. Vem, da ni to najboljša stvar ta trenutek. Tudi meni ni, ampak bova pač mogla potrpet in zdaj je itak useeno. Z busom bom šla ti pa uredu svoje 'zadeve'!!"
"Alana počakaj..!"

Šla sem iz avta, zaloputnila z vrati in se odpravila proti avtobusni postaji. Sreča. Moj prevoz je bil že tu. Čez eno uro sem prispela domov.

"Ooo Alana ljubica živjo!"
"Zdravo mama. Mislim Tracy. Oprosti za mano je res beden dan."
"Je že uredu ljubica. Kje imaš pa Matta?"
"Nevem rekel je da mora nekaj uredit pa sem šla sama nazaj."
Videla je, da nisem dobre volje zato ni spraševala naprej.
"Veš kaj. Kaj, ko bi se lepo stuširala oblekla v udobna oblačila in se ulegla na kavč, pogledala kakšen film, jaz pa ti bom dala nekaj za prigriznit."
"To bi bilo res lepo. Hvala ti."
Objela sem jo.
"Ni kaj ljubica zdaj pa čop čop."

Ulegla sem se na kavč inna pladnju so me čakali sveže pečeni piškoti in mleko. Tracy je res prijazna oseba.
Ravno takrat pa je vstopil Matt.

"Zdravo mama,...Alana"
Pogledal me je in spustil pogled. Vedel je, da sem jezna in razočarana, tako kot njegova mama.
"Kje si bil? Zakaj je nisi pripeljal domov?"
"Mama nočem zdaj o tem prosim."
"Prav. Potem pa en nesmeš ven. Samo šola in domov pa treningi."
"Ampak..."
"Ko se boš odločil povedat se bo kazen končala. Vse je odvisno od tebe. Lahko pa poveš tudi Alani. Neko mora vedet."
"Ughhh!!"
Odšel je v sobo in zaloputnil z vrati.
Nisem ga še videla tako jeznega.
Nekaj je vzrok te njegove jeze in to ni ta kazen.