On

16.

Ker sem pač dobra oseba in bi vsem rada pomagala, sem seveda šla za njim.
"Matt?"
"Alana raje pojdi stran nočem te spravit v use to."
"Potem pa bom stala pred vrati." Nimam namena oditi. Hočem zvedet o čem se gre vse to.
"...no prau."
Odprl je vrata. Hm prvič sem v njegovi sobi odkar sem prišla sem.
Usedla sem se na tisti njihov bean bag in samo sedela v tišini.
Nič nisva rekla naslednjih 10 minut samo gledala sva se. Njegove iči so mi povedale več kot besede, ki bi jih povedal.
Bile so utrujene in žalostne. Niso bile kot prvi dan, nebeško modre in polne veselja zdaj so bile rdeče in polne nekega sovraštva.
Nisem mogla tako nadaljevati, zato sem se odločila, da prekinem tišino.
"No...Matt...am a bi mi lahk razložo kaj se dogaja...mislim na koncu itak živima skup."
A sm bila prestroga alpa predirektna? Meh itak mi bo enkrat mogo povedat.
"Ja...ampak mi moraš obljubit, da to ostane samo med nama. Če mama izve me bo vrgla iz bajte."
"...obljubim."
"Uredu..ampak, da boš razumela use ti moram povedat celo zgodbo."
"Saj imava čas."
A se slučajno izogiba temu pogovoru z mano???
"Torej.. ni bilo vedno tako res ampak prejšnje leto, ko te ni bilo tu se je zgodil nek incident v katerem sem bil tudi jaz vpleten. Bili smo na neki žurki, se meli fajn, tut popili kaj ane in ko je bla ura cajt, da gremo smo pa šli. In to ni bla neka hišna zabava, da smo si na jasnem. To je blo sredi ničesar ob nekem jezeru. Torej gremo mi domov in smo pač mogli uzet avto, čeprav nobem od nas ni bil trezn. Moj prijatelj je vozil...js sm sedel odzadaj...zraven pa še dve punci...use je bilo super mirna vožnja dokler...se nismo zabili..."
Tu se je ustavil in si z obema dlanima prekril obraz. Usedla sem se poleg njega in položila svojo roko na njegovo ramo.
"Je že uredu...nisi ti kriv...nisi vozil."
Takrat se je zresin in nadaljeval.
"...sej glih to...nisem jaz vozil...on je. Ena punca je umrla in ona je bila takrat moja punca. Od takrat dalje nimam in ne želim imet punce. Ko je prišla policija seveda...to kasneje...so nas vprašali kdo je vozil. Naprej je stopil moj prijatelj in rekel,....da sem vozil jaz. Od takrat naprej me vsi krivijo za smrt moje punce....vsi na šoli so me že prešimfali na use možne načine!!"
Videla sem bes v njegovih očeh...nisem mu mogla rečt naj se umiri. To bi bilo brez smisla, saj bi bil vsak na njegovem mestu tak. Zati sem ga samo objela in potem položila svojo glavo na njegovo ramo, ga držala za roko in ga poslušala.
"Po tistem nisem imel dosti prijateljev. Niso mi vrjeli, da nisem kriv. Zaradi tega nisem mogel prit v nogometno ekipo. Pa sem najdel druge ljudi, tiste, ki so mi vrjeli. Družili smo se in en dan so me odpeljali na tisti čuden kraj in me vpletli v njihove posle. Kmalu za tem sem postal..."
Takrat pa je njegova mama vstopila not in naju poklicala na kosilo. Videla sem tisti nasmeh ko naju je zagledala skupaj.
"Bova drugič nadaljevala."
In sva šla na kosilo.