On

1.

Toje to zdej gre zares, si nenehno ponavljam v glavi medtem ko stojim pred šolo.

Zdravo ime mi je Alana. Kar precej čudno ime za 15 letno punco kajne. Nevem kaj so moji starši razmišljali.
Z mami živima sami. Starša sta namreč ločena. Saj je bil že čas. Nenehno sta se prepirala in to mije počasi že 'kidalo živce'. Čeprav mi je bilo težko sem se že navadila na ves sistem. Doma imam psa Rona. Res nevem kaj bi brez njega. Res je da je šele 3 mesece star ampak je že precej velik za te 3 mesece. Na videz sem malce drugačna od drugih. Imam malce temnejšo polt in črne valovite lase. Moje oči pa so stekleno modre. Nevem kako se je lahko prislo do česa takega ampak kaj naj rečem, genetika je čudo.

Torej...srednja šola. Mislila sem,da je odločitev in vpis stresno ampak tole, tole je pa čisto nov nivo stresa. V glavi se mi podijo misli ali sem se uredu oblekla in a jim bom všeč...Kmalu se ta stres zmanjša saj do mene stopi mami. Učiteljica je na tej šoli in ressss upam da ne bom v njenem razredu saj bi bilo to precej čudno. "Sej bi use uredu no" mi reče." Ja sam ka če jim nebom všeč pa bojo misli da sm neki več ko si ti moja mama?" "Eh pusti ti to samo pojdi zdej tja pa uživaj,sklepaj prijateljstva sej veš" "ja okej...zažli mi srečo!"zakličem, se nasmejim in se napotim proti amfiteatru. Tam nas ravnatelj nagovori o tem kako upa da nam bo vsem šlo dobro in tiste tipične stvari, ki jih je verjetno ponovil že 500-krat.
Delo ravnatelja mora biti dolgočasno razmišljam, medtem ko socialna delavka razdeljuje urnike. Jaz sem v 1.a, moja razredničarka je prof. Mineja Jakopič. Naslednjo uro naj bi imeli matematiko vendar smo prvi letniki samo v matičnih učilnicah, da se malo spoznamo in si dodelimo omarice. Moja je omarica 69. Super, zdaj me bo ta številka spremljala do konca gimnazije.
Čas odmora
Imamo 10 minut odmora. Kakšen luksuz. Celo do pekarne bi lahko šel. Nimam kaj za početi saj nisem ravno zgovorna na začetku saj noben ni bil. Večina nas je bila tiho in zadržana, razen 3 punce so se že poznale predvidevam.
Kakorkoli odšla sem na hodnik in se usedla na vrečo. Teh je polno po šoli. Imela sem še 8 minut in sem si v glavo potisnila slušalke ter se čisto izgubila v glasbi. Sedela sem blizu učilnice tako, da sem lahko videla kdaj bojo prišli ostali.
Takrat pa je do mene pristopil nek dijak. Prej ga še nisem videla. Nisva niti skupaj v razredu. Mogoče je nov, mogoče je starejši. Ah saj ni važno bil je prelep. Zamislite si nekoga popolnega in to pomnožite z 1000. V enem trenutku sem se zagledala v njegove smaragdno zelene oči. Tudi on me je gledal nazaj. Zagrabila me je panika nisem vedela kaj naj naredim. Nisem vajena, da me tako lep rjavolasec sploh pogleda kaj šele ogovoriii. "Si nova tu?"me vpraša." Sem ja." "A smem vedet ime?" rekel je smem...smem. Iz njega je izžarevalo spoštovanje. Ostala pa je le še minuta in vedela sem da moram nazaj v učilnico. Pa tako zelo sem mu želela pocedati moje ime. "Počakaj kk ti je ime?!" Še zadnjič sem se ozrla za hrbtom in odšla v učilnico.