Your worst nightmare

12.

Mesec dni kasneje

Končno je izšla moja knjiga. Ko sem jo prejela v roke, sem bila vznemirjena. Naslovnica je bila preprosto čudovita, kar me je razveselilo. Ian je bil mnenja, da je bil končni izdelek več kot odličen in z veseljem je pristal, da mi bo pomagal prodati kakšen izvod preko njegove dobrodelne organizacije. Pri tem sem se odločila, da se bo del denarja namenil za živali. Medsebojno sodelovanje nama je samo koristilo kot v javnem in zasebnem življenju.

Bila sem ravno v New Yorku, kjer sem imela tiskovno konferenco. Jess me je spremljala na vsakem koraku in se trudila pustiti dober vtis na bralcih. Jaz sem sprejemala pohvale, dajala intervjuje in avtograme. Le nekaj je metalo senco na mojo srečo: Ian je bil v Atlanti, kjer je snemal in ni bil ob meni. Pogrešala sem ga.

Vsak večer me je poklical. Bolelo me je, ko sem slišala njegov glas in se ga nisem uspela dotakniti. Ali poljubiti. In objeti. Vsakič, ko sem pomislila nanj, sem začutila topo bolečino in obup, ker sem ga želela ob sebi. Kljub temu pa sem vedela, da me bo čakal. Nenazadnje mi je dal vedeti, ko me je tisto megleno jutro odpeljal na letališče.

Vrnila sem se v hotel. Prebivala sem v Plazi, najdražjem hotelu v New Yorku, kjer so snemali tudi film Sam doma. Utrujeno sem padla na posteljo in si prigovarjala, da moram zdržati vsaj še jutri. Jutri ob dvanajstih zapuščam New York.

Pogledala sem po kaosu, ki je vladal v apatmaju. Imela sem nekaj kosov nove zimske garderobe, saj je postajalo vedno bolj mrzlo in potrebovala sem nekaj novih oblačil, saj bom imela predstavitve mojih knjig in za to sem potrebovala vedno drugo garderobo, saj bi bilo neokusno, da bi se vedno prikazala v starih oblekah.

Zavzdihnila sem in se lotila pospravljanja. Zjutraj sem nameravala oditi v zadnji nakupovalni izlet, nato pa se bom počasi odpravila v Atlanto.

Nenadoma mi je zabrnel telefon. Z nasmehom na ustnicah sem vzela aparat v roke in se zastrmela v njegovo ime.

Klical me je Ian.

"Hej," sem se veselo oglasila. V tistem trenutku sem začutila, kako močno ga pogrešam. Komaj sem čakala, da ga jutri vidim.

"Si me čakala?" me je veselo vprašal.

"Pravzaprav sem se zdaj vrnila v apartma," sem odvrnila. Zavzdihnila sem. "Komaj čakam, da se jutri vrnem v Atlanto."

"Nisi edina," je dejal. "Pogrešam te, Alina."

Zadovoljno sem se nasmehnila. Bila sem presrečna, ko sem slišala njegov glas. Bila sva namreč prvič ločena odkar sva se odpravila na Karibe. Zdelo se mi je, da se je moje življenje spremenilo v pravljico, ki se nikakor ni končala.

"Tudi jaz tebe, Ian," sem končno izustila.

"Saj se bova jutri videla," me je potolažil. "Nameraval sem te priti iskati. Zmenil sem se z Julie, da snemanje zaključim prej. Mislil sem, da bi popoldne preživela skupaj. V postelji," je pomenljivo dodal, da mi je zastal dih.

"To bi bila dobra ideja, saj sva bila ločena cel teden," sem dejala. Nehote sem se spomnila najinega zadnjega seksa, ko se je do onemoglosti zarival vame in poskrbel, da sem kričala v njegovem naročju. V hipu se mi je trebuh zatresel od vznemirjenja, saj sem si ga neznansko želela vsaj poljubiti. Še malo, Alina, sem si prigovarjala.

"Ne skrbi, jutri se bova videla," je odvrnil.

"Komaj čakam," sem šepnila v telefonsko slušalko. Moj glas je bil poln hrepenenja in najraje bi sedaj sedla na letalo samo zato, da bi ga videla.

"In ... Kaj si počela te dni?" me je vprašal.

Pričela sem mu pripovedovati o vsem, kar se je dogajalo v New Yorku. Koliko trgovin sem obiskala, kaj sem kupila in kako je bilo na predstavitvah, ki so jih organizirali po knjigarnah. Bila sem zadovoljna, da sem nekomu se zaupala. Mama in oče sta vedno skrbela le za to, da ne bi zabredla v težave zaradi moje obsedenosti z Ianom. Končno pa sta se le sprijaznila, da sem sedaj dobila moškega, ki sem si ga želela in mama ni začela telefonskega pogovora s tistim groznim stavkom, ki me je nagovarjal k iskanju drugega moškega. Ian me je potrpežljivo poslušal in vedno ga je zanimalo, kako se počutim.