Morda,
če ogledalo razbijem,
izginem,
postanem nov odsev,
boljši,
lepši,
bolj tak kot vsi drugi.
Sama sebi sem zapor,
misli moja kletka,
telo moj stražar,
čakam na smrtno kazen.
Vsi drugi so drugačni,
neprfektno popolni,
jaz pa sama,
prfektno nepopolna,
moje življenje je vojna,
ne smem se predati.
Ponovno rojstvo,
kdaj ga končo dočakam,
za vsak dan samo čakam,
da se konča.
Nočem biti jaz,
samo ob misli,
na kaj me čaka,
me oblije mraz,
želim si biti nekdo drug,
zakaj mora biti svet do mene tako krut.
Morda,
kmalu dobim nov odsev,
ki rad se bo imel,
a kaj,
če so ti odsevi predragi,
in nikoli ne bom kot vsi drugi.
