Kače in lestve

5. ČUSTVA IZ PRETEKLOSTI

Za poslušanje ob branju:

Let her go - Passenger

True colors - Justin Timberlake, Anna Kendrick

"Kaia, vem da nočeš govoriti z mano, ampak bi lahko vsaj poslušala?" je vprašal. Ni poti v peklu mu bom odgovorila zdaj, ko je notri in bo stoprocentno slišal naravnost kako hripav moj glas v resnici je. Nisem si zaupala, da bi kaj rekla, zato sem ostala tiho. V glavi sem si ustvarila ploščo Kač in lestev. Padla sem na glavo kače na triinsedemdesetki in pristala na šestindvajsetki. Padla sem nizko. Zaupala sem drugim in zato bila zabodena v hrbet.

Ko je opazil, da mu nimam namena odgovoriti je zavzdihnil in se počil na mojo posteljo.

Upognila in zajavkala je pod njegovo težo ampak nobenega od naju ne bi moglo manj skrbeti zanjo ob morilski tišini, ki se je prebila v sobo.

"Ko sva bila majhna, sva bila tako dobra prijatelja, Kaia. Vse sva počela skupaj; od tega, da sva si pomagala s šolo, ko si bila ti ta matematični genij, ki je vse ugotovil, ko je videl račun, da tam, ko sem jaz tebi pomagal pri španščini, ker si potrebovala dlje, da si se naučila tisti naglas," zahahljal se je ob misli na čas, ko sem si lomila jezik, ko sem poskušala ugotoviti kako izgovoriti njihov 'h' v različnih primerih. Da ne omenjam, kako se dva l-ja skupaj bere 'j' in moraš to povedati v stavkih. Kot bi ti nekdo z verigami zvezal jezik.

"Vem, da sem rekel par zelo krutih besed," je nadaljeval in lahko sem čutila kako se je krivda prelivala v njegovih besedah. Absurdnost v njegovih besedah je bila tako velika, da sem glavo vrgla vznak in spustila smeh brez humorja, ki je zvenel bolj kot izdih. Tri sekunde so minile in začutila sem kako se je pomaknil proti meni, ko je opazil suhe sledi solz na mojih licih. Lahko sem čutila, kako so me oči pekle zaradi njih, a to ni vstavilo novih, da so se nabrale pod mojimi zaprtimi vekami.

"O bog Kaia! Kaj se je zgodilo?!" bil je prežet z skrbjo. Meni je bilo vseeno. Jasno je bilo, da me bodo ljudje, za katere me najbolj skrbi, najgloblje prizadeli. Da bodo v moje zalepljeno srce zarili nože in ga razparali na koščke. Hrepenela sem po toplem zavetju objema teh ljudi. Po nekom, ki me nikoli ne bo zabodel z rezilom naprej, ampak očitno to v mojem življenju ni bilo mogoče.
Victorju v čast sem odprla oči in se zazrla naravnost v njegove čokoladno rjave. Bila sem kot zapuščena polžja hišica, na katero je nekdo stopil in potem začel skakati; prazna in uničena.
"Kot da te briga," sem slabotno zakrakala.

Njegove oči so preiskale moj obraz za znaki nasilja a niso našle ničesar. Tako je vedno bilo; ljudje so videli tvoj oklep, a ne bolečine, ki se je neustavljivo širila znotraj. Na koncu se je ustavil na mojih očeh in bolj milo vprašal, da se ne bi počutila napadeno. Včasih sem pogrešala, da me je nekdo poznal bolje kot jaz sama sebe.

"Ja me. Mi prosim poveš?" to je bilo že mučno; pogledala sem stran in se pretvarjala, da sem blazno zainteresirana v režah na z deskami oblepljenih tleh.

"Samo število se veča," sem zamrmrala resnico tako tiho, da sem se še sama komaj slišala. Nekje sem slišala ta rek in ne bi se mogla bolj strinjati: "Resnica boli, a je še huje pred njo zatiskati oči.". Število bodal v mojem srcu je naraščalo.

"Pri čem?"

"Pri ranah," ni me več skrbelo, če je slišal kako hripav je bil moj glas.

"Kje?" premeril me je v ponovnem iskanju za ranami in zmajala sem z glavo.

"To so tiste za katere veš da so tam, a jih ne vidiš. To bi mogel poznati Vic," sem skomignila z levo ramo.

Sočno je zaklel in si šel z roko čez neurejene kodre. Ne, niti malo se ni spremenil.