Belo Pero - {Volume 1}

6. Poglavje

Maša je povlekla roko moškega proti sebi. To je hotela hitro končati. Pripravila se je, da bo vrgla udarec, a mož se je iztrgal iz njenega oprijema ter skočil nazaj. Zdaj je bilo med njima nekaj metrov.

»Dober poskus. Če ne bi zadnji trenutek opazil, bi me dobila ...«

Hotel je nadaljevati, nato pa je opazil Mašino pero.

»Belo omegapero ... dekle, kako ti je ime?«

»Maša Koren.«

Malo jo je gledal, nato pa odvrnil:

»Maša Koren. Hah.«

»Kaj pa je?«

»Ah, nič. Samo zanimiva si mi.«

Za njim se je začel odpirati portal, ki ga je počasi začel požirati. Ko je bil že skoraj pri kraju, je še dodal:

»Upam, da boš sprejeta.«

Za tem je izginil. Maša se je obrnila proti fantu.

»Si v redu?«

»J- ja ...«

V tistem se je slišalo preko zvočnikov:

»To je to! Časa je zmanjkalo! Test je končan!«

Maša je bila presenečena, a ni bila zaskrbljena. Dobila je veliko točk. Zdaj je samo morala iti nazaj domov ter počakati rezultate. Bila je prepričana, da ji bo uspelo.

Čez en teden je sedela v svoji sobi. Komisija je ves praktičen del spremljala preko kamer, tako da so videli vse. Vsem otrokom, ki so srečali moškega, so postavljali cel kup vprašanj, še posebej Maši, a ni vedela veliko, zato so jo kmalu izpustili. Spraševala se je, kako je prišel čez šolsko obrambo ter, bolj pomembno, zakaj. Ko so te misli letele čez njeno glavo, je Sašo prišel v njeno sobo ter siknil:

»Tamala, pošto imaš. No, ne razumem ravno, kdo bi ti jo poslal, ampak ...«

Pismo je le položil na njeno mizo ter zapustil sobo. Maša je pošto prijela v roke, jo bolj podrobno pogledala in takoj opazila, da je njen brat ni. Na pečatu je pisal velik »W. H.«. Willowhall. Pismo je hitro odprla ter ga prebrala.

»SpoštovanaMaša Koren. Obveščamo te, da si s štiriintridesetimi napadalnimi točkami inštiriinosemdesetimi reševalnimi točkami bila sprejeta v gimnazijo Willowhall.Podrobnosti so v nadaljevanju tega pisma. Se vidimo septembra.«

Maši je na ustih zaigral nasmešek. Vedela je, da bo sprejeta,a šele zdaj jo je spreletelo, da bo hodila v šolo, o kateri je prej lahko lesanjala. Komaj ji je uspevalo zadrževati solze. Začela bo živeti svoje sanje.In komaj je čakala na to.

Poletje je minilo in napočil je čas, da se Maša odpravi od doma. Vmes so se Janez ter njeni starši (Milena) o vsem dogovorili, in zdaj je morala oditi. Ko je svoje stvari zložila na kup, Saša in Damjana ni bilo nikjer. Le njena mati jo je še zadnjič s solzami v očeh objela ter ji rekla:

»Vso srečo, moje srčece.«

Maša se je nasmehnila ter odšla iz hiše. Na robu mesta je zaslišala Janezov glas:

»Torej greš?«

»Ja. Pogrešala Vas bom.«

»Ne bo ti treba.«

»... Prosim?«

Janez je iz žepa potegnil zložen list papirja ter ga razgrnil. Ponudil ga je Maši, da bi ga prebrala. Na njem je pisalo: »POTRDILO. TA DOKUMENT DOKAZUJE, DA JE JANEZ GORENC IZ MESTA BOME BIL POVIŠAN S POLOŽAJA SKRBNIKA MESTNEGA DRUŠTVA NA POLOŽAJ PISATELJSKEGA PROFESORJA. PODPIS IZDAJATELJA: Astra Staria. PODPIS PREJEMNIKA: Janez Gorenc.«

»Malo sem se moral pogajati, a mi je uspelo dobiti mesto na pravi šoli.«

Maša ga je pogledala. Ni mogla verjeti ne svojim očem ne ušesom. Začela se je tresti od vznemirjenja.

»Č- čakaj malo ... Ti boš ... učil na W.H.?«

»Samo strokovni predmeti bodo, ampak ja. Nisi se me še znebila!«

Maša ni vedela, kaj naj reče. Edini človek, ki je kadarkoli verjel vanjo, bo zdaj njen učitelj. Začele so ji uhajati solze.

»Daj, daj, ne jokaj. Saj si velika punca. No, se vidiva v Livonah, v redu?«

Dekle si je takoj obrisalo solze z oči ter s samozavestnim nasmehom odvrnilo:

»Ja!«

Nato se je z zasukom obrnila terodšla na vlak.