5 dni poletja

10

Vrgla sem se nanj, Chase pa je že prislonil moj telefon k ušesu. »Chase, da ne bi!« sem se jezno stegovala po telefonu, a ga na mojo žalost in njegovo srečo nisem dosegla. »Glej, me,« se je po tiho zasmejal. Bil je premočan zame. Telefona mu sploh nisem mogla izmakniti iz rok. Pa tudi žgečkljiv ni bil spet preveč, da bi mi to kaj pomagalo. »Allison je trenutno zasedena,« se je zasmejal v slušalko, ko sem ga nekoliko bolj dregnila v rebro, ampak še vedno ni bilo dovolj. Chase je nekoliko odmaknil telefon preč od svoje trapaste glave. »Luke je,« me je seznanil, jaz pa sem zavila z očmi. Ja, krasno... Potem pa si ga je potisnil nazaj ob uho. »Saj lahko meni poveš,« je govoril, ko sem jaz poskušala priti do telefona. Zdelo se je kot da se je brez kakršnega koli problema pogovarjal z Lukom in obenem še preprečeval meni, da bi mu izpulila fon iz rok. Sploh se ni naprezal. Niti malo ne. »Chase!« sem že bolj jezno zavpila. Šele tedaj sem se pričela spraševati, kje je oče... »Ššš, ne vidiš, da se pogovarjam?« me je pričel izzivati. Ugh, sem pa že hotela reči, da so bratje mogoče še dobra plat življenja... Ugh. »Ob štirih? Ja, ja, gotovo bo tam. Lahko mi verjameš,« je še dejal v slušalko, nato pa mi je vrnil telefon in valjanje po postelji se je prenehalo. Pogledala sem na ekran. Linija je bila prekinjena. »Resno?« sem vstala s postelje. Chase se je nasmehnil. »Ob štirih imaš zmenek,« je še sam ustal ter se vrnil do svoje postelje. Telefon sem pospravila nazaj v žep. Tako bo bolje. »Ni zmenek,« sem ga popravila. Pogledala sem se v ogledalo ter popravila pramen las, ki mi je ušel izpod nadzora med najino 'vojno' za telefon, katero sem več kot očitno izgubila. »No, Luke je trdil drugače,« je komaj slišno dejal Chase. Presenečeno sem se zazrla vanj. Sprva sem mislila, da tega sploh ni rekel. Da sem imela prisluhe. Ampak potem je odvrgel moje dvome, ko je vse še bolj poslabšal s svojo trapasto neumnostjo. »Ne glej me tako. Samo hecal sem se,« se je nesramno zasmejal. Prav vedel je, da bo s takšnimi besedami pritegnil vso mojo pozornost. Idiot. »Karkoli že; kje je Adam?« me je res zanimalo. Chase je zavil z očmi. »Oče,« je začel in posebno poudaril to besedo, kot da bi me hotel popraviti. »...je še vedno v jedilnici. Mi smo že jedli, tudi ti bi morala.« Sedaj sem bila jaz na vrsti za zavijanje z očmi. »Bom jedla na svojem 'zmenku',« sem se hinavsko nasmehnila kakor to storijo bratje in sestre. »Če mi bo oče sploh dovolil...« sem žalostno zavzdihnila. Ni govora, da mi bo kar pustil, da grem ven z nekom, ki ga komaj poznam... Tako ali tako pa sploh nimam dovolj samozavesti, da bi ga kar vprašala... Chasev obraz je pridobil nov nasmešek, ki je prav vpil, da ima ob tem trenutku gotovo kakšno noro idejo. »Ni mi všeč nasmeh, ko ga dobiš, če si navdihnjen,« sem se rahlo prestrašila. Kdo ve, kaj se mu poraja v njegovih možganih tokrat. »Ah, daj no, všeč ti bo,« me je pričel prepričevati. V to močno dvomim...

»Salon?« naju je prestrašeno z odprtimi usti gledal Adam. No, oče. Navajam se še... Chase je pokimal. »Kozmetični salon,« ga je popravil. Spet je nastala grozna tišina. Adam je nekaj trenutkov gledal mene, nato Chasa in zatem spet mene. Prikimal sem Chasu v pritrditev. Glavo je premaknil v desno, njegova usta pa so bila še vedno narahlo odprta. Jasno je bilo, da nama ni nasedel. Niti malo. Videlo se je, da ve, da nekaj tukaj ni bilo prav. »Oprosti Chase, ampak kaj ima to s tabo?« nama ni sledil. Chase je živčno prestopal sem ter tja in opletal z nogami. »Nič ni narobe, če moji sestri naredim uslugo, ne?« me je objel preko ramen ter prijateljsko stisnil k sebi. Oče pa je v naju buljil še vedno kot da se boji, kaj imajo fantje tokrat za bregom. »V redu, ampak kozmetični salon?« se je oče skremžil in odložil pribor na krožnik. Ja, še vedno je bil v jedilnici. Mogoče samo bolj počasi prebavlja... Nasmehnila sem se svojim mislim. Prav presenetljivo je, kako hitro lahko zamenjam temo... »Nazadnje, ko sem preveril, osrečevanje drugih ljudi ni zločin,« je Chase postal že čisto neučakan. Oče je pokimal, kar je pomenilo, da se je le vdal in naju bo pustil iti v 'salon'. Chasu pa je še celo dal nekaj denarja. Spet za 'salon'. Ki ga nikoli sploh ni zares bilo v najinem načrtu.

Zajela sem zrak. Takoj, ko sva se odpravila iz hotela, me je nekam tesno stisnilo pri srcu. Ja, odpravila. Chase in njegova trapasta buča sta se namreč odločila, da laganje očetu še zdaleč ni bilo dovolj. Sedaj mora namreč še z menoj na ta moj 'zmenek', ki pa je daleč od tega. Samo pica je... Med hojo do tja, sem glasno zavzdihnila. »Moraš res nositi to?« sem svoj pogled še vedno imela usmerjenega kar naravnost. Chaseve super ideje so mi počasi razjedale živce. »Sonce je, v oči mi sveti, pa imam očala,« je obrazložil v delih. Ko bi bila le očala... »To ne pojasni kapuce,« sem ga opomnila, ta pa si je kapuco povlekel še bolj čez čelo kot bi se bal svetlobe. Da ga ne bom pričela še primerjati z vampirji... »Luke me je že videl. Čudno bo, če bo vedel, da vaju bom opazoval,« je zavzdihnil. Stavim, da se v tej opravi že začenja kuhati. Sploh ne vem, kako lahko zdrži takole, ko pa je danes prav obupno vroče... »Ko že govoriva o tem; zakaj pa naju sploh moraš opazovati?« sem postala nekoliko jezna nanj. Kot sem spoznala do te točke svojega življenja, tile fantje res nikakor ne poznajo zasebnosti... »Ne zaupam mu,« je kratko odvrnil. Pogledal je v drugo smer in se prijel za kapuco. Prikupno na nek način, ampak ne vidim razloga, da mu ne bi mogel zaupati. In nasploh; zaupati glede česa? »In fotoaparat?« sem spraševala naprej. Nisem se hotela z njim prepirati o prejšnji temi. Jaz mu zaupam. To bi moralo zadostovati. »Da izgledam kot turist, ki rad fotografira eksotične kraje,« je pojasnil. Hm, torej ima očitno že vse v naprej premišljeno? Super. Še več krasnih idej mojega predragega genialnega brata. Chase se je ustavil pred manjšo restavracijo ob koncu mesta, kar je bilo popolno. Oče gotovo ne bo zašel sem po pomoti... »Najprej grem jaz, potem pa ti,« se je obrnil proti meni, preden je prijel za kljuko vrat. Zavila sem z očmi. Saj naju sploh ne vidi... V čem je torej smisel tega? Chase je vstopil, jaz pa sem počakala še nekaj sekund, nato pa poiskala Luka. Pravzaprav ga ni bilo težko najti, saj je poleg njegove mize sedel za sosednjo –kdo drug kot- moj brat s polno šaro na sebi. Po mojem mnenju je bil fotoaparat le malce preveč... Počasi sem stopila do mize ter se pridružila Luku, ki je že par minut nazaj zaznal mojo prisotnost. Ničesar ni rekel. Samo gledal me je. V zmedenosti sem si popravila pramen las, si ga zataknila za uho in skromno nasmehnila. »Vidim, da ti je Chase le predal informacije,« je bilo prvo, kar je dejal. Luke seveda... Stresla sem se. »Kako veš, da mu je ime Chase?« sem zmedeno vprašala. Lukov nasmeh je popolnoma zbledel z njegova obraza, ko se je pretirano dobro zresnil. »Ti si mi povedala,« je takoj obrazložil. »Včeraj, ko sva veslala nazaj do obale.« V istem trenutku sem se vsega spomnila. Sploh ne vem, kako sem lahko tako hitro pozabila kaj takega... »Uf, saj res.« sem položila komolec na mizo, ter si z roko podložila glavo. Chase je še vedno 'zamaskiran' sedel za sosednjo mizo, s hrbtom obrnjen proti Luku. Seveda je po vsej verjetnosti vlekel vse na uho. Mene pa je to popolnoma iztirilo iz pogovora z Lukom. Želela sem le odkrit ter predvsem sproščen pogovor z njim, a Chaseva prisotnost mi tega nikakor ni dovoljevala. Postajala sem vedno bolj napeta, nisem se več spuščala v dolge pogovore, moji odgovori pa so bili kratki ter prazni. Ker sem vedela, da naju moj tečni brat posluša, sem bila na robu pomanjkanja besed. Preprosto izklopila sem se. In Luke je to opazil... »Oprosti, je kaj narobe?« me je vprašal, čez nekaj minut pogovora, ko je najbrž opazil, da mu ne posvečam pretirane pozornosti. Zbudila sem se iz svojega premišljevanja. Pravzaprav ja. Vidiš tisto ptičje strašilo tam za teboj? No, tisto je moj brat in vseskozi vse vleče na ušesa... Seveda tega nisem mogla kar izgovoriti na glas... Chase bi mi zameril, pa še čudno bi bilo. Kot da že zdaj ni... Luke se je tedaj hotel obrniti nazaj, da bi pogledal, v kaj sem se zazrla, saj sem ves ta čas le gledala preko njegove rame. Hitro sem ga ustavila z roko. »Bova naročila?« sem nekoliko bolj živčno vprašala. Luke se je začudil, jaz pa sem upala, da ne bo ničesar posumil. Odkimal je z glavo. Nisem razumela... »Vidiš tistega tipa za menoj?« me je tiho vprašal, še prej pa se je sklonil čez mizo do mene. Pokimala sem. Nato pa še pogoltnila cmok. »Upam, da ne boš jezna, ampak bolje bo, če greva,« me je presenetil s svojim izborom besed. Seveda nisem jezna. Zdaleč od tega. Ampak zakaj morava iti? Že pa sem hotela odpreti usta, da bi mu lahko povedala, da je to pravzaprav Chase, me je Luke prekinil. »Prosim, ne sprašuj zakaj,« je svoj pogled usmeril v roke, ki so mu stisnjene počivale na mizi. Živčno je prepletal svoje prste, ob tem pa si je grizel spodnjo ustnico. Spet sem poskusila, a ponovno je bilo zaman. Oblekel si je svojo jakno. Vsaj tako sem sprva predvidevala... Vendar to ni bilo vse. Iz žepa jakne je povlekel vžigalnik. Izbuljila sem oči. »Kadiš?« sem se vtaknila globje v njegovo zasebnost. Luke je za trenutek obstal, nato pa z nasmeškom na obrazu prikupno odkimal. »Ni ti potrebno skrbeti za moje zdravje,« je odvrnil ter mi podal vžigalnik. Je to ja ali ne? »Pojdi na ženski wc in prižgi vžigalnik pod alarmom, zatem splezaj skozi okno. Časa boš imela par sekund, mislim, da malo manj od pol minute, da se spraviš skozi okno. Po tem času se namreč vsa okna avtomatsko priprejo. Pa pazi nase,« me je zaskrbljeno pogledal, ob koncu vseh njegovih napotkov. Ničesar nisem niti malo razumela. Je vse skupaj sploh potrebno? »In kaj potem?« sem vzela vžigalnik ter ga pospravila v svoj hlačni žep Luke je skomignil z rameni. »Sproti si izmišljujem. Saj veš; improviziram,« se je zasmejal, meni pa niti približno ni bilo smešno. Nisem mogla slediti vsemu skupaj, a nekaj mi je bilo jasno. Zaupam mu. Vstala sem ter se brez besed zazrla v njegove oči. To že od prvega začetka ni bil zmenek... Zdaj pa še pica ni...