5 dni poletja

3

Hrbtno sem se vrgla na prijetno oblazinjeno posteljo v naši sobi in se nasmehnila. Očeta ni kaj nič pretirano skrbelo zame. Niti zanimalo ga ni, kam sem se zatekla pred dežjem. Vsaj očitno ni bilo. Bil pa je vidno vesel, da smo vsi prišli nazaj v hotel v enem kosu. Ostalo ga povsem nič ni skrbelo. Tega mu seveda nisem mogla zameriti, ko pa ima tri fante, polne energije. Najbrž je že navajen na to, da jih mora loviti... Zaprla sem oči in si predstavljala, da je luč v sobi sonce, ki pa je danes tako hitro izginil. Ne vem zakaj...Moram mar imeti razlog? »Hkm,« se je nekdo tik pred menoj odkašljal. Odprla sem oči. »Da, vaša velikost?« sem ga zbadljivo vprašala. Tokrat je le bil Chase. Sarkastično se je nasmehnil nazaj; »'Njegova velikost'« je zavil z očmi v nasmehu, potem pa nadaljeval, »je izrecno zahtevala to posteljo.« Na široko sem odprla usta. Pa saj ni resen... Gotovo ne misli, da lahko dobi vse, kar se mu zaljubi. »No, potem pa Vas moram razočarati, ker bo danes zadnjica 'njegove velikosti' imela zmenek s preprogo,« sem se mu nasmehnila nazaj, Chase pa se je sklonil bližje k meni. »Saj nočeš tretje svetovne vojne, kajne?« se je pošalil. Zahihitala sem se. »Se je že uradno začela. Če pa so ti slučajno ustrelili tvojega pismonošo goloba, pa se kar lepo pritoži svoji preprogi,« sem mu pokazala jezik, on pa je v istem trenutku skočil na posteljo ter me pričel žgečkati. »Chase! Prenehaj!« sem ga poskušala ustaviti v smehu, a le ta nikakor ni odnehal. »Torej sem zmagal?« ga je zanimalo. »Nikoli!« sem se smejala. Čez nekaj trenutkov je poraženec končno odnehal. »Prav, pa imej to posteljo.« Zmagoslavno sem se nasmehnila, ko je ponovno vstal. »Hej, oče, ti je Ally že predstavila svojeg...« je pričel govori bolj glasneje, da bi ga slišal Adam, a ga na srečo še ni. »Pisni besedo, pa si mrtev,« sem mu resno dejala, čeprav so to bile le prazne besede, ki bi ga morale utihniti. Prijel je mojo roko ter si jo počasi odstranil s svojih ustnic. »Dobim posteljo?« me je potrpežljivo vprašal. Ugh... »Ja, prav, karkoli, samo ne začni več te teme,« sem se počasi vdala. Odpravila sem se do edine postelje, ki je sploh še ostala. Pograd. Zavzdihnila sem. Sovražim pograde. Na hitro sem se usedla na posteljo spodaj, pri tem pa se nerodno butnila z glavo v zgornjo. Močno me je zabolelo. Z roko sem pogladila lasišče, a ni kaj dosti pomagalo. »Chase?« je vprašal majhen glasek od zgoraj, ki najbrž pripada Ryanu. »Uhm, ne, Allison sem. Chase je v svojem ... 'kraljestvu', sem dejala. Vstala sem iz postelje in se ozrla navzgor. »Kaj naj bi pa to pomenilo?« »Ah, pozabi. Vse okej?« sem vprašala in Ryan je prikimal. »Si se vrnil iz kraljestva?« je vprašal osebo, ki je nisem takoj opazila. Bil je Chase. Spet. Začudeno je pogledal Ryana, nato pa še mene. »Še nisi v postelji?« sem ga vprašala, čeprav me v resnici sploh ni zanimalo. Odkimal je; »'njegova velikost' ne bije nečastnih bitk«. Začudila sem se mu. Kaj pa naj bi to pomenilo? Pogledal je Ryana in ko je opazil, da naju ta posluša, je naredil korak bližje meni. »Sploh pa ti ne bom najedal glede postelje, ko pa se ji misliš odpovedati samo zaradi tistega fanta,« je šepetal, a sem ga morala prekiniti. O nečem se je pošteno motil. »Ne zaradi njega. Nočem, da delata z očetom dramo,« sem ga popravila, Chase pa je zavil z očmi. »Kakorkoli že, še vseeno si moja sestra. Zaslužiš si,« se je ulegel v posteljo, jaz pa sem se odpravila proti svoji. Nikoli si nisem mislila, da bi to kdaj slišala iz njegovih ust. Kdo bi vedel?

Sonce je bilo visoko na nebu. Pravzaprav je danes kar pripekalo. To bi bilo običajno dobro. Zame. Ampak ne danes. Toliko o sončenju, ki sem si ga zamislila v glavi... No, kot vedno se vse začne z očetom in njegovimi briljantnimi idejami o nekakšnem družinskem druženju... Tudi to je ena od stvari, ki skoraj vedno splavajo po vodi, le da je ta dobesedno 'splavala po vodi'. Začelo se je zjutraj z vremenom... Ta je tako rekoč očetu podal izvrstno idejo (in teh ima seveda očitno kar nekaj), da bi se odpravili veslat tja v tri krasne, sredi ničesar. Povedano z njegovimi besedami; ''nič ni bolj zanimivega od dobesedno ničesar''. S tem je seveda mislil na morje, ki je tako veliko, da –ko se enkrat nahajaš sredi njega- okoli tebe ni več ničesar drugega. Ampak to je le ena od tistih zamisli, ki prav to tudi ostanejo. Trenutno se nahajamo v kar velikem čolnu, vsaj dovolj za pet oseb in enega psa. Nismo kaj dosti stran od obale, le malce bolj naprej ob skalnatih stenah. Veslajo vsi štirje, le jaz ne. Bolje tako. So vsaj zaposleni in ne počnejo česa drugega... Kot na primer par minut nazaj, ko smo se vrteli v krogu, ker fantje pač prvič veslajo... In Noah me je že nekajkrat nevede zalil z vodo, ko pa drži veslo preveč izven vode, ko zamahne. Stavim, da je v očetovi glavi vse bolj prijetno... Kar se seveda tiče njegovih 'briljantnih idej'. Obrisala sem si kapljice vode s čela, nato pa sem zaslišala glasen pok na desni strani čolna. Hitro sem se obrnila v radovednosti. Nekdo je skočil v vodo dol iz visoke skale, ob kateri smo se trenutno nahajali. Kmalu je splaval na površje, da smo ga lahko zagledali. Spačila sem se. »Se opravičujem, če sem vas poškropil. Ta del obale je sicer namenjen skakanju,« je informiral 'posadko', jaz pa sem se obrnila preč, da me ne bi prepoznal. »Že v redu, nismo vedeli,« mu je odgovoril oče. Molila sem, da bomo zdaj zdaj odšli, a je čoln ostal na miru. Kmalu je Chase nenapovedano skočil v vodo. Zagledala sem ga kako plava proti skalnati steni in se je previdno oprijema. Za njim je kmalu odšel še oče. Kot kaže sta nameravala še sama splezati gor ter skočiti iz takšne višine. Čez nekaj časa se je Chase na pol poti do vrha obrnil nazaj proti čolnu. »Allison, ti ne greš?« mi je zavpil dol. Jezno sem ga pogledala. Dobro vem, da sploh ni pričakoval odgovora na to neumno vprašanje. Seveda ne grem. Le hotel je, da se izve, kdo sem. Fant, ki je še vedno bil v vodi in zrl proti vrhu skale, je preusmeril pogled name. »Allison?« se je nasmehnil, ko me je pogledal.