5 dni poletja

6

Sekunde, ki so sledile, so se vlekle v neskončnost. Prisežem, da sem kot okamenela stala na miru, ko je nastala popolna tišina. Nisem več vedela, kaj reči. Bilo mi je sila neprijetno. Luke se je zazrl v tla ter zamišljeno opletal z nogo. Če sem iskrena, bi najraje kar izginila, tako rekoč izpuhtela iz obličja Zemlje. Povzdignila sem ramena in zaprla oči, zatem ko sem dvignila glavo proti stropu trgovine. Postalo mi je grozno slabo. V grlu se mi je pojavil cmok in komaj sem še uspela dihati. Luke je še vedno zamišljeno zrl v tla. Tokrat z nasmehom. Kotički ustnic so se mu na hitro upognili navzgor, ob tem pa so se mu na obrazu zarisale prijete gubice. Nisem razumela, zakaj ni bil jezen. Zakaj mi očitno ni zameril. Svoj pogled je nato usmeril v mene. »Ljubko,« se je nasmehnil. Ljubko? Nisem razumela. »Kaj naj bi bilo tako ljubko?« sem zmedeno vprašala. Stopil mi je korak bližje, pri tem pa narahlo odprl ustnice. Ni mi bilo prijetno, da mi je stal tako blizu. »Tvoja sramežljivost,« je pojasnil ter se zazrl globoko v moje oči. Stresla sem se. »Nisem sramežljiva,« sem mu nasprotovala. Povzdignil je desno obrv. Mogoče malce. Vendar nikakor ni ljubko... »Karkoli že, lahko se mi oddolžiš s kavo.« Vzel je ključe iz predala ter se odpravil proti vratom trgovine. Nisem mu ničesar pritrdila. Ustavil se je. »Prideš?« se je zazrl nazaj. Odkimala sem. »Ne pijem kave.« Zavil je z očmi. »Ne grem zaradi kave,« se je nasmehnil. Zardela sem. Ne vem, točno zakaj. Vdala sem se in stopila za njim.

Odprl je vrata kavarne, jaz pa sem počasi stopala za njim. Med hojo sem se ozrla naokoli. V kotu kavarne so sedele tri najstnice, ki so naju ob najinem vstopu previdno spremljale s svojimi očmi. V zmedi sem se obrnila stran. Luke se je usedel na sedežno za mizo pri oknu, jaz pa sem se spravila na drugo sedežno nasproti njega. Zazrla sem se skozi okno. Videla se je plaža in morje in vse, kar spada k temu... Prvič v tem dnevu sem pomislila na mamo. Tukaj bi ji bilo všeč... Meni je. Mogoče se še vedno nisem popolnoma sprijaznila z dejstvom, da imam toliko bratov, polnih energije, ki jih nisem videla že kar lep čas, a to ne bi smela biti težava zame. Vedno bolj se navajam, čeprav je res šele drugi dan... »Kakav,« me je iz razmišljanja prebudil Lukov glas. Ozrla sem se na svojo desno. »Enako,« sem na kratko dejala natakarici. Ta je za nekaj časa obstala, nato pa se le odpravila nazaj za pult. »Živiš tukaj?« sem ga radovedno vprašala. Odkimal je. »Na počitnicah sem.« Zdelo se mi je, da je to izgovoril nekoliko bolj neodločno. Kakor da ne bi bilo res. »Kaj pa služba v tisti prodajalni?« me je zanimalo. Gotovo ni tukaj le na počitnicah, če pa je več kot očitno zaposlen v trgovini z inštrumenti... »Dolga zgodba,« mi ni izdal preveč. Pravzaprav prav ničesar. »Okey, jaz sem na vrsti za spraševanje,« se je prikupno nasmehnil. »Poslušaš kakšen boy-band?« Odkimala sem. Od vseh vprašanj, je postavil ravno tako stranskega. Takšnega, ki ga ne postaviš nekomu, ki se ga šele spoznal. »Bom vprašal drugače. Ali poznaš kakšen boy-band?« je še naprej vrtal vame. Res ne razumem... Ali mar namiguje, da jih on posluša? »The Beatles?« sem tiho izjavila. Zasmejal se je. »V mislih sem imel kakšne novejše bende.« Zamislila sem se. »No, ne ravno. Ampak ko bo enkrat tvoj bend postal slaven, bom gotovo vedno poslušala vaše pesmi, čeprav vas še nisem slišala igrati,« sem se nasmehnila. Spomnila sem se na to, da mi je govoril, o njegovem bendu. Gotovo je to razlog, da me sprašuje o boy-bandih. Naslonil se je nazaj. Ničesar ni rekel. Stisnil je kotičke ustnic ter zavzdihnil. »In kaj, če ne bomo slavni?« je kar iznenada postavil najbolj trapasto vprašanje. Verjamem v nasprotno. A čuden je bil način, kako je to sploh vprašal. Njegov ton ni bil otožen, niti ne visok, temveč bolj dovzeten. Kot da ga ne bi motilo dejstvo, da ne bi bili slavni. Kot da ga samo zanima, kaj bo v takšnem primeru... Skomignila sem z rameni. Kako bi lahko jaz to vedela? »Kljub temu bi te še vseeno rada videla igrati,« sem še dodala. Nasmehnil se je. »Vas,« sem se hitro popravila. »Vas videla igrati.« Kar naenkrat sem se počutila trapasto... Paziti moram, kaj blebetam. »Še vedno ne vem, kako se imenujete,« sem hitro preusmerila temo, da bi se napetost v zraku vsaj malce porazgubila. »Še vedno ni pomembno,« je ostal trmast, nato pa je prišla natakarica z dvema kakavoma. Mogoče bi mi Michael lahko povedal...