5 dni poletja

23

Sedemnajst, osemintrideset. Popoldne? Že? Stisnila sem oči. Belih sten nisem prepoznala. Z rokami sem nemočno podrgnila bo beli rjuhi, s katero sem bila pokrita. Iztegnila sem ju, da me je pri tem rahlo zabolelo v komolcih in se zatem dvignila, a me je moja teža porinila nazaj, da sem s hrbtom zadela ob zid. Pol šestih je že. Zavzdihnila sem. Nakar me je zaščemelo v grlu. Na glas sem zakašljala, da se me je prav verjetno slišalo daleč naokoli. Obrnila sem glavo v levo. V vratu sem začutila nekam neprijetno bolečino. Najbrž sem si ga poležala. Hotela sem se ponovno odriniti navzgor, pa me je zmotil par oči, ki so bile pazljivo uperjene vame. »Ryan?« sem nekoliko povzdignila glavo. Odkimal je. »Jaz sem Ryan,« se je oglasil glas iz druge strani sobe. V hipu sem se prestrašena obrila tja, ob tem pa me je ponovno speklo v tilniku. Prijela sem se za vrat ter pogoltnila slino. »Noah torej,« sem se popravila prvemu, ta pa je spet prikupno –tokrat prikimal. Zadovoljno sem se vrgla nazaj. Tukaj sem torej. Zdaj mi je postalo bolj jasno. »Kje pa imata Adama?« sem vprašala Noaha, ki je stal najbližje postelji, na kateri sem se zbudila. Z roko je pokazal proti edinim vratom te sobe. »Grem ponj,« se je prostovoljno javil Ryan in odkorakal ven. Kmalu se je vrnil skupaj z očetom in Chasom. »Allison?« je na moje presenečenje prvi spregovoril ravno ta. Iz sebe sem stisnila rahel nasmešek, ker nisem hotela, da bi on še naprej vztrajal s tem resnim izrazom na obrazu. Ponovno sem se poskušala usesti, pa me je tudi tokrat preveč zaneslo nazaj, zato mi je na pomoč prihitel Adam. »Kako se počutiš trdoživka?« je že pričel. »Oči!« sem že bila toliko zavestna, da sem se ob njegovi izjavi počutila prav neumno. Takšnih starševskih vzdevkov nikakor ne prenesem. Usedel se je na posteljo poleg mene in me objel. Čisto tako toplo kot to premorejo le starši. Spet sem močno zakašljala. »Glede tega, je spregovoril Adam; »rekli so, da boš še lep čas kašljala, ker si vdihavala preveč saj.« Pokimala sem. »Dobro sem.« Oče se je ozrl naokoli. »No, domov bomo prišli malo bolj pozno, ker moramo počakati, da te zdravnica še prej pregleda, vendar bomo do jutri zjutraj že gotovo nazaj,« je naredil še krajši premor; »boš vodo?« je vprašal, ko se je spomnil, da je mogoče to bolj pomembno od vseh teh informacij. Ampak ni bilo. »Ne, hvala. V redu sem.« »Prepričana?« Pokimala sem. »V avli imajo poceni avtomat z napitki. Lahko ti kaj prinesem,« ni odnehal, vsi ostali pa so ves ta čas le tiho spremljali pogovor. To me je pravzaprav kar močno presenetilo, ker jim tišine sicer nikoli ne bi pripisala. »Ne verjamem, da je poceni,« sem se zasmejala ter spet zakašljala. »No, poceni je,« mi je nasprotoval, ko sem se sama uspela dokončno odkašljati. »Vsi avtomati so dragi. Še posebno v bolnišnicah.« »Ta ni.« »Pa je.« »To ni važno. Boš kaj ali ne?« se je še sam zasmejal. »Ne, hvala.« sem zaključila. Adam je vstal z postelje. »Zdravnica je rekla, da si bila pametna, ko si si zmočila majico in vdihavala skozi zrak,« je nenadoma zamenjal temo pogovora. Hitro sem se ozrla navzdol. Nisem bila slečena. Na sebi sem nosila belo majico z drobcenimi temno modrimi pikami. Niti pomisliti nočem... »Ja,« sem tiho rekla. V bistvu ideja sploh ni bila moja. Oče je v razumevanju skoraj nevidno pokimal. »No, če ti ne boš nič iz avtomata, a bo kdo drug?« je vprašal in seveda sta Noah in Ryan kot mala otročička –kar tudi sta- pričela navdušeno skakati od veselja. Preden pa so izstopili skozi vrata na dolg hodnik, se je Adam ozrl nazaj in ogovoril še mojega najstarejšega brata. »Chase boš ti kaj?« ga je vprašal, a ta se ne premaknil. Še vedno je gledal predse. V posteljo. »Ne,« je tišje, a dovolj samozavestno zavrnil in dodal še tisti; »hvala.« Zaslišal se je le še nežen zvok vrat, ki jih je oče zaprl za seboj, nato pa sem ostala sama z Chasom.

Prste na rokah sem prepletla skupaj. Zdaj je bilo še tišje kot prej. »Uhm, vesel sem, da si živa,« je živčno zamomljal, jaz sem izbruhnila v gromozanski smeh, ki se je lahko končal le še s ponovnim kašljanjem. »Zakaj moraš to povedati na takšen način, da se sliši kot sarkazem?« sem se še naprej smejala ter pri tem poskušala priti do sape. V zmedi se je še sam zasmejal. Chase mogoče res ni takšne vrste tip človeka, ki bi vedel, kaj reči v določenim trenutku. Takšna tudi sama nisem. Ampak ravno to je bilo sedaj tisto, kar me je resnično nasmejalo do solz. »Si opazila, da očeta ni kličeš več po imenu?« se je nato nasmehnil svojemu odkritju. Moj smeh se je medtem polegel. »Nehaj,« sem ga z nasmeškom zadovoljno ustavila preden bi uspel nadaljevati nepomembne razprave o tem, kako se vse venomer spreminja. Ni nadaljeval pogovora. Jaz pa tudi ne. Vsaj za nekaj časa ne. Pogledala sem na drugo stran sobe, kjer je prej stal Ryan. Na okno je veter grobo metal debele kaplje dežja, ki so v tem trenutku edine povzročale kakršenkoli zvok... »Kaj se je zgod-?« sva oba naenkrat začela podobni vprašanji. Nasmehnila sem se. Chase se je zasmejal, ampak sama se nisem hotela zadrževati na tej točki, zato sem kar prvi odgovorila na to vprašanje. »Šla sem tja, ker sem bila zmenjena z Lukom, potem pa je zagorelo nadstropje višje in se je podrl strop, nakar sem bila ujeta v studiju in to je zadnje, kar se spomnim,« sem mu na kratko obnovila vse. No, skoraj vse. Nisem se zlagala. Samo omenila nisem, da sem se še pred tem pogovarjala po telefonu z Lukom, kateremu sem 'mogoče' tudi zabičala, naj tega ne pove gasilcem, ker jih nisem hotela poslušati ob takšni situaciji, čeprav je mogoče to bolj logično... Chase je stisnil ustnici in se zazrl v tla. Ni se zdelo kot da mi namerava povedati ostanek zgodbe, ki ga gotovo pozna. V to sem več kot prepričana. »Chase?« sem ga poklicala, saj se je zdelo, da me sploh ne posluša več. »Chase?« sem ponovila glasneje; »kaj je bilo potem?« »Se res ne spomniš?« Odkimala sem. Če bi se spomnila, ga ne bi spraševala. »Uhm, rešili so te. Z očetom smo te prišli ravno pobrat, ko smo opazili ogenj in gasilce in, uhm, nismo te videli, ampak potem je Noah opazil Luka. Hoteli smo ga vprašati, kje si, ker se nam je kot običajno mudilo domov, vendar je Luke ravno takrat spustil telefon iz rok in stekel v stavbo.« je počasi govoril po spominu. »Stekel je noter?« sem ga presenečeno prekinila. »Ja,« je pritrdil Chase, »sprednja vrata so bila blokirana, a je razbil okno. Nekaj gasilcev se je pognalo za njim, vendar noben ni šel skozi okno, le Luke.« je povzdignil obrvi, se usedel na posteljo podobno kot je to prejle storil oče in me pogledal brez nadaljnjih besed. »In potem?« sem nestrpno nagnila glavo v stran. Kaj je bilo potem?? »Potem se je vrnil s tabo v naročju. In imel je srečo, ker so kasneje govorili, da bi se lahko vse zrušilo nanj ali pa mu že nekako ne bi uspelo priti do tebe, ker je bilo preveč nevarno, ko pa ni nihče vedel, kje točno si bila,« je povedal z majanjem glave, jaz pa sem se prijela za čelo in lovila sapo. Vedel je, kje sem, ker sva se pogovarjala po telefonu in tega res ni povedal nikomur, ker mi je obljubil. »Ne moreš si predstavljati, kako paničen je postal oče, ko je Luke prikorakal ven s tabo nezavestno v naročju.« se je v na pol smehu na pol zmedenosti nasmehnil Chase, zato sem še sama poskušala storiti enako, ampak bilo me je strah. Postalo me je močno strah, vendar šele sedaj zares, ko pa sem že bila na varnem. »Smešno,« se je zamislil Chase. Prestrašeno sem se zazrla vanj. »Kaj je tako smešno?« sem ga mrtvo resno pogledala. »To, da je Luke prišel pote v zadnjem trenutku,« je obrazložil in se zatem namrščil; »Allison, če bi bila tam notri le še kakšno minuto ali dve več, potem po vsej verjetnosti ne bi preživela.« Stresla sem se. Kot bi me zeblo. Naježila se mi je koža, ko sem spoznala, da se mi je pravzaprav šlo za življenje. Groza... Smrti sem se izognila za minutko ali dve. Zato se ne počutim nič bolj živo... Le še bolj groza me je. Stresla sem z glavo. »Vem, kaj te bo nasmejalo,« se je spomnil kar tako in se nato še celo popravil za vsak slučaj; »mogoče.« Iz radovednosti sem se osredotočila le na to, kar bo rekel, vse drugo pa mi je zares v hipu izpuhtelo iz glave. »Sam sem se tako ustrašil zate, da me je oče mogel odvleči za roko v avto, da nas je lahko odpeljal do bolnišnice, kamor so te peljali z rešilcem,« se je sam sebi pri tem narahlo zasmejal, gledal pa je v tla, ne vame. »Ne, nisi...?« sem se pričela hihitati. Chase je pokimal. »Pa sem,« mu je pritekla solza smeha ali pa strahu? »Čisto sem zmrznil,« je zmajal s glavo. »Res ne vem, kaj mi je bilo.« Prijela sem ga za roko. »Ustrašil si se,« sem se še vedno hihitala; »ne očitaj si tega.« Chase mi je v znak pokimal. »Samo ne povej tega mami,« se je zasmejal, jaz pa sem obljubila, da ne bom. In ko se je smeh zopet polegel, je ponovno nekaj prekrižalo moje misli. Luke. »Kje je?« sem kar naenkrat postala panična. »Kaj?« je zmedeno vprašal Chase. Pričela sem hitreje dihati. Moram vedeti. »Kje je Luke?« sem ga hitro vprašala in na široko odprla oči. Kako sem lahko pozabila na to? Zakaj ga ni tukaj? Chase je odkimal z glavo. Vstal je z postelje ter se nekoliko oddaljil od mene. S hrbtom obrnjen proti steni je nato ovil svoje roke okoli vratu. Jaz pa sem zdaj že res preveč zmedeno opazovala vsako njegovo potezo, čeprav ne z razumom. Nisem razumela. Nikakor nisem mogla razumeti, kaj se dogaja. Kje je Luke?? »Chase?« sem ga komaj upala poklicati po imenu. Bala sem se, tistega kar sledi. Nisem prepričana, da sploh hočem vedeti. Ampak moram... »Chase, kje je?« sem poskusila še enkrat –tokrat že v solzah. Chase je stal pri oknu. Zunaj se je že temnilo in luči na cesti so tako odsevale svetlobo skozi okno, njegova senca pa je lebdela na tleh za njim. Prizor, v katerem sem bila ujeta, četudi čudovit, je v meni sproščal žalost. Chase je privzdignil glavo. »Upal sem, da ne boš vprašala.«