5 dni poletja

2

Prijetno sem se sproščala na brisači, poslušala poletne hite in dovolila soncu, da mi zelo počasi spreminja barvo kože, ko me je spreletela nova misel. Mogoče pa te počitnice sploh niso le tako zelo slaba ideja konec koncev. Ne bom rekla, da uživam že prvi dan, kar je popolnoma oddaljeno od resnice, ampak če sem odkrita mi v tem trenutku ničesar ne primanjkuje. Imam vse kar potrebujem. Po tem ko smo končno le prispeli v hotel, z ogromno zamudo, saj oče nikakor ni našel pravo pot, Chase pa se tudi ni znal sporazumevati z zemljevidom, smo preprosto le odložili svoje stvari ter se odpravili na plažo. Kdo pa ne bi hotel koristiti že prvega dneva tukaj? Kakšnih večjih problemov potem nismo imeli, sploh pa so še vedno vsi v vodi, čeprav je ura že šest. In seveda, ker sem jaz bolj umirjene vrste, se največ le izpostavljam soncu. No, sem se, dokler sonce ni na nek način 'ugasnilo'. Bolje rečeno –nad menoj se je nenadoma zgrnila senca. Nisem več čutila prijetne toplote sonca in tudi temnejše je postalo. Ker se je zgodilo na hitro sem predvidevala, da se je nekdo postavil poleg mene. Zavzdihnila sem. Seveda je gotovo eden od bratov. Ustavila sem glasbo na svojem telefonu in pri tem še vedno imela zaprte oči. Brez da bi jih sploh odprla, sem dejala; »Chase, senco mi delaš.« Gotovo je on. Kdo drug pa... Ravno dovolj star je, da ve, kaj ni prijazno, ampak prav tako tudi še vedno dovolj mlad, da še vseeno počne to. Poleg tega pa druga dva ne moreta stati pri miru toliko časa. Na očeta seveda nisem niti pomislila, ko pa je gotovo še vedno na pijači... »Nisem vedel, da mi je po novem ime Chase, ampak očitno tudi ti nisi vedela, da bo kmalu dež,« je rekel glas, za katerega sem mislila, da pripada mojemu bratu, vendar ga v resnici še nikoli nisem slišala. Presenečeno sem odprla oči si iztaknila slušalke iz mojih ušes ter usedla iz ležečega položaja. Zagledala sem blondinca s svetlo modrimi očmi, kako stoji pred menoj. Ne, to gotovo ni eden izmed mojih bratov. Vsi v družini so namreč rjavolasi. »Kaj?« sem bila začudena. »Pravim, da bo deževalo in če mogoče ti nisi opazila, da sonca že skoraj več ni, sem te prišel samo vljudno opozoriti,« se je nasmehnil, ob tem pa izpostavil nežno oblikovane gubice ob kotičkih svojih ustnic. Ozrla sem se naravnost proti nebu ter res opazila nekaj sivih oblakov, ki so se počasi raztegovali čez modro nebo. Še bolj pa me je razočaralo dejstvo, da se za danes ne bom mogla več sončati. Šele tedaj sem opazila, da se je večina ljudi že odpisala s plaže, tisti, ki pa so še ostali, pa že pakirajo svoje senčnike. Teh ob tako 'lepem' vremenu tako ali tako ne bodo več potrebovali. Vsaj za danes ne več...  Spet sem vzela nazaj svoje slušalke skupaj s telefonom in se ulegla na brisačo. »Hvala za opozorilo, adijo,« sem ga kar po hitrem postopku odslovila. Ni mi šlo v glavo, zakaj bi bilo komu sploh mar. Po drugi strani pa je prijazno od kogarkoli, če te le 'vljudno opozori'. Ampak nisem imela še namena zapustiti plaže. Ne še. Ravno sem že pričela uživati v prijetni vročini in sedaj je je bilo konec. Tega seveda nisem kar naravnost sprejela. Mogoče je to tudi zato, ker mi je šesti čut pravil, da bo samo rosilo za par minutk in potem se bo nebo znova zjasnilo do noči. Tako vreme je namreč značilno za morje, ne? Tujec je po nekaj minutah končno le odšel brez besed. Vsaj težil ni. Povečala sem jakost zvoka glasbe in se udobno namestila na brisačo. Sedaj sem lahko čutila mrzel vetrič, ki je pričel ohlajati moje toplo telo. Dobila sem kurjo polt in vedno bolj me je zeblo. Zares zeblo. Če ne bi bila tako trmasta kot sem, bi najbrž že odšla s plaže, a nikakor nisem nameravala obupati. Po nekaj kapljah sem se odločila, da bom telefon raje pospravila v torbico, ki sem jo imela poleg sebe ves ta čas. Nepremočljiva je in res se mi ne ljubi kupovati novega telefona, zaradi trapastega dežja. Še vseeno pa se nisem odpravila nazaj v hotel, četudi so se drobne kapljice počasi spreminjale v čedalje bolj grob dež, ki me je udaril z vsakim dotikom v mojo kožo. Kot neumna sem se – edina na plaži -  pretvarjala, da sonce še vedno pripeka visoko na nebu.  Sploh nimam pojma, kaj sem hotela dokazati oziroma doseči... Najbrž sem izgledala kot nekakšen zaostal človek. Do sedaj sem imela lase že čisto premočene in dobro, da sem bila še vedno le v kopalkah,  drugače bi bile tudi moje obleke v celoti mokre. Dež, za katerega sem sklepala, da bo trajal le nekaj minutk, se je izkazal za nekaj popolnoma drugega. Morala bi vedeti, da se ne spoznam na vreme... To definitivno ni moje področje. Še preden bi se lahko uspela zasmejati moji trapasti ideji, so moj hrbet in noge ovile roke ter me previdno potegnile na stran, višje kot sem bila prej. Presenečeno sem odprla oči in se ravno uspela zadržati, da ne bi zavpila od strahu. Priznam, da sem se na smrt ustrašila, ampak kdo se pa ne bi? Malce višje od mene sem zagledala obraz tistega fanta, ki me je prej opozoril na dež. Ker je vse skupaj potekalo tako hitro, sem gotovo potrebovala kar nekaj dolgih sekund, da sem se sploh zavedela situacije in nanjo tudi odreagirala; »Kaj pa misliš, da počneš?!« Res je imel prav, ampak počnem lahko, kar hočem. In nihče, razen mojih staršev seveda, mi ne bo govoril, kaj naj delam in kaj ne. Še posebej pa me ne bo prisilil v to. Briga me razlog, samo pri miru naj me pusti. Imam brate, ki mi po novem od danes naprej grenijo življenje. In zdi se mi, da jim gre pri njihovi nalogi zelo dobro, zato nikakor ne potrebujem še več tečnob, hvala lepa. »To sem jaz hotel vprašati tebe,« mi je odvrnil brez da bi prenehal gledati naravnost, kamor je hodil. Zavila sem z očmi. Po mojem ga prav nič ne bi smelo brigati, kaj jaz počnem... »Odloži me,« sem mu jezno ukazala. Ja, ukazala. Nima nikakršne pravice, da me prelaga s kraja na kraj. Poleg tega pa me popolnoma nič ne briga, kakšno mnenje si je do sedaj ustvaril o meni, ko pa še rosenja ne ločim od naliva... Odkimal je z glavo; »odpade, prehladila se boš.« Spačila sem se. Kaj? Prehladila? Neumnost. »Ne, ne bom se p-,« sem že začela, ko me je sredi mojega zanikanja prekinil glasen kih. Super. Ravnokar sem spodkopala svojo lastno trditev... »Da ne? Kaj pa je bilo to?« se je nasmehnil, ko me je počasi odložil na trdna tla pri odprtem baru, ki pa je bil na srečo prekrit s streho. Zavila sem z očmi; »To je bilo le enkrat.« In nato sem seveda spet kihnila. Ustnice sem jezno stisnila trdno skupaj. Danes preprosto ni moj dan... »Seveda,« mi je sarkastično odvrnil. »Ostani tukaj.« Pa ja. Njega že ne bom poslušala... Pod nobenim pogojem. Že je naredil korak stran, ko se je še enkrat obrnil. »Resno mislim.« Potem pa je nadaljeval hojo nazaj do moje torbe in brisače. Jezno sem zavzdihnila. Ali bere misli ali kaj? Ozrla sem se okoli sebe. Pokrita terasa tega bara je bila dobesedno prazna. Pričakovala bi, da bi bila polna ljudi, glede na vreme, saj bi se vsi zatekli sem. Mogoče pa je zaprto, kaj pa jaz vem... »Tukaj,« mi je podal moje stvari, ko se je kaj hitro vrnil nazaj. »Hvala bo dovolj.« se je nasmehnil, jaz pa sem obstala. »Zakaj že?« sem mu namenila -nič kaj prijazen- pogled. »Mislim, da je očitno.« »Oh, ja. Oprosti, kje so moje manire? Ah, hvala ti, da si se odločal namesto mene brez mojega vedenja,« sem mu sarkastično govorila. Ne vidim, zakaj bi se mu morala za povrh še zahvaliti za tole. Za trenutek se je spačil kot bi hotel nekaj reči, potem pa se je ustavil. »Kaj pa bi storil? Pustil, da ostaneš na dežju?« ga je zanimalo moje mnenje, jaz pa sem pokimala. Četudi sem neumna, da sem ostala tam, nima pravice poseči vmes. To je moje mnenje. Mogoče se motim, a... »Prav. Oprosti. Se ti lahko odkupim s sladoledom?« se je prikupno zasmejal. Njegova ponudba me je tako zelo presenetila, da sem kar ostala tiho. »Vztrajam,« ni popustil. Torej je tudi on trmast? Že v naslednjem trenutku me je prijel za roko ter potegnil do bližnje slaščičarne.