🔥PLES Z DEMONI - Ajna Vran

1. Prvi zmenek

Strah.
Čustvo, ki me ovije v svoje spone, že v ranem, petkovem jutru, kot je ta danes.
Ne morem se ga znebiti, kajti ukoreninjen je že pregloboko v mojo zavest in prisoten že leta.
Od dneva ko sem po prometni nesreči stopila v šolo in se srečala s prestrašenimi in obsojajočimi pogledi učencev, sošolcev in celo tistih, za katere sem mislila, da so moji prijatelji.
In od takrat naprej, me je spremljal ob vsakem utripu srca, vsakem koraku, na vseh poteh.
Lahko rečem, da me je držal v krempljih, dokler nisem zbrala dovolj moči, da sem se mu iztrgala in pobegnila s krvavečimi ranami.
Ampak to jutro, me poleg strahu, zbudi tudi Ema, ki se ob prezgodnji uri glasno odpravi v kuhinjo, da bi si pripravila zajtrk, s prižgano glasbo, ki odmeva po hiši.
Odprem oči in nekaj trenutkov le čakam da moja starejša sestra ugasne muziko, a seveda se to ne zgodi.
Ona glasnost le še zviša.
Jezno pobrcam z nogami po zraku in nemočno zarenčim, potem pa vstanem in utrujeno odcepetam v kuhinjo.
»Ugasni glasbo!« Jezno zavreščim na Emo, ona pa se presenečeno obrne h meni.
»Ugasni to!« Glasneje zavreščim, da bi preglasila pesem, kar je precej nepotrebno, saj vem, da me Ema sliši.
Ampak vem tudi, da me ne bo upoštevala.
Ona se nagajivo nasmehne in zapleše, jaz pa jezno stisnem zobe in zacepetam z nogami.
Zdaj zagotovo ne bom mogla zaspati nazaj.
Razjarjena se vrnem v svojo sobo in se vržem na posteljo.
Rada imam Emo, to lahko priznam, ampak ob takih dnevih, si želim le, da bi jo lahko zaprla v trdno leseno škatlo in poslala nekam daleč stran.
Mogoče na Mars.
Sicer pa, ja, nisem se še predstavila.
Sem Klarisa Premrl, ampak prijatelji in družinski člani, me raje kličejo le Klara.
Seveda imajo zame še tono drugih vzdevkov in večina jih je precej neumna.
Živim v Ljubljani, v majhni, a domači hiši, ki si jo delim še z mamo, očetom in mojo dve leti starejšo sestro Emo, končujem pa zadnji razred osnovne šole.
Lahko rečem, da se imam to leto še kar v redu, z odličnimi ocenami in gručo dobrih prijateljev, kljub temu, pa me je na smrt strah jeseni, ko grem v srednjo šolo.
Ampak dovolj o meni in mojih težavah.
Ko ugotovim da sem popolnoma budna, nergavo vstanem iz postelje in se pripravim za šolo.
Svetlo rjave lase, ki že rahlo vlečejo na blond si spnem z elastiko in se oblečem v udobne kavbojke in majico, ki pristaja mojim sivomodrim očem.
Po navadi ne nosim ličil, saj se ne maram gledati v ogledalo, brez njega pa si jih ne morem nanesti.
Ko grem iz svoje sobe v kuhinjo, da bi tudi jaz vzela zajtrk, Eme ni več tam.
Verjetno se je že odpravila v šolo.
Stopim skozi vhodna vrata, na svež, topel jesenski zrak in zaspano zavzdihnem.
Petek je.
Moj ˝najljubši˝ dan.
Petkov ne maram ravno najbolj, saj je takoj za njimi dolgočasen vikend, ko nimam nič za početi in se navadno le prekladam po hiši, dokler dokončno ne razjezim mamo in me ta pošlje v sobo.
Razmišljam o tem kaj bi lahko počela ta vikend, medtem ko počasi hodim v šolo, a ko prispem prednjo, še vedno nimam najmanjšega pojma.
»Kaj pa ti tako zgodaj v šoli?« Me pozdravi Nina takoj ko se prikažem pri omaricah.
Skomignem z rameni in se nejevoljno sezujem ter slečem bundo.
»Nekdo je prižgal glasbo ob petih zjutraj in me zbudil.« Zanergam.
»Naj uganem,« Se ona norčavo prime za brado in se pretvarja, da razmišlja. »Ema je bila.«
Nasmehnem se. »Ne motiš se.«
Ona zavije z očmi in vstane.
»Nihče drug ni tako nor, da bi vstajal ob petih zjutraj, ko se mu pouk začne ob osmih.«
Prhne in jaz se ji pridružim.
Rada se norčujem iz svoje sestre, ko nje ni zraven, kajti če bi to slišala, bi se mi verjetno maščevala na kakšen izredno neprijeten način.
Kot na primer ta, da bi mi pod odejo dala deževnike, ali kaj podobnega.
Z Nino sva najboljši prijateljici že od četrtega razreda, ko sem vstopila v šolo z grdo brazgotino čez polovico obraza.
To je bila posledica prometne nesreče, v kateri sem bila jaz na srečo edina poškodovana.
Smešno je, da se je ona najbolj norčevala iz mene, dokler se ji nisem postavila po robu in jo s tem povsem presenetila, ona pa se mi je potem opravičila in nekako sva se spoprijateljili.
Dobro je da jo imam, saj me vedno razvedri, ko sem slabe volje.
Skupaj odideva v razred, čeprav se pouk začne šele čez pol ure in tam klepetava, dokler ne pridejo še ostali sošolci in učiteljica.
Pouk poteka mirno in moja slaba volja kar izpuhti.
Zadnjo uro sama sedim v klopi, saj gre Nina sedet h drugim svojim prijateljem, ko poleg mene nenadoma sede Maj.
Priznam, on je edini sošolec, ki mi je že leta čisto malo všeč.
No, morda malo več, kot malo.
Njegovi temno rjavi lasje, mu prikupno padajo čez oči, ki se svetijo v rjavi barvi zrelih lešnikov, njegov nasmeh pa mi noge spremeni v puding.
In poleg njegovega prelepega obraza, mi je všeč zato, ker je bil on edini fant, ki se ni norčeval iz mene po nesreči in je bil vedno prijazen.
»O, Maj.« Ga pozdravim z rahlo rdečico na licih, on pa se mi nasmehne.
Ne vem zakaj je sedel h meni, ampak razlog me niti ne zanima, saj se celo uro šaliva in norčujeva iz učiteljice, da komaj še zadržujeva glasen smeh. Nekateri naju že postrani gledajo, učiteljica pa naju je že trikrat prosila, če sva lahko tiho, ampak ni mi mar.
Ko sem z njim mi ni mar za nikogar razen zanj.
Konec zadnje ure z Majem skupaj hodiva iz razreda in klepetava.
Srce mi razbija malce hitreje kot ponavadi, moje roke pa so preveč potne.
Ne vem s čim sem si zaslužila to, da me je fant, v katerega sem že leta zaljubljena opazil.
Zakaj bi vendar me?
Nihče dvakrat ne pogleda deklet kot sem jaz.
Teh, ki ne zapravijo polovico življenja in denarja za hujšanje, ličila in frizerja.
Ampak mogoče imam le srečo.
»No, jutri bo vikend.« Reče Maj in se ustavi pri omaricah. »Mislil sem, da bi morda lahko šla skupaj kam.« Doda.
Jaz ga zmedeno pogledam.
Saj to se ne dogaja, kajne?
»Misliš kot zmenek?« Nejeverno vprašam in plitvo zajamem zrak.
»Ja, torej?« On odgovori in svoje oči iskrivo stakne z mojimi.
Za trenutek držim sapo.
»Ja, seveda!« Nazadnje nerodno zajecljam in živo rdeče zardim.
Moj glas zveni malo preveč navdušeno.
»No, potem se vidiva jutri ob dveh v parku, prav?« Vpraša, jaz pa zavzeto prikimam.
»Seveda, se vidiva.« Pritrdim. »Adijo!«
On v slovo dvigne roko in odide, jaz pa lahko končno zajamem zrak. Nejeverno se zasmejem in sedem na tla.
Kaj se je ravnokar zgodilo? Se sprašujem in na tleh, naslonjena na omarice sedim, dokler ne prispe Nina.
»Ne boš verjela kaj se je zgodilo!« Zacvilim, ko jo zagledam in hitro vstanem.
»Maj me je povabil ven!« Navdušeno zakrilim z rokami.
Ona se le nasmehne.
»Super.« Reče povsem običajno in moje navdušenje rahlo uplahni.
»Nisi vesela zame? Saj veš kako sem se bala da me nihče nikoli ne bo maral.« Namrščim obrvi. Ona odkima.
»Seveda sem vesela.« Reče in se širše nasmehne, ampak vem da nasmeh ni pravi in zanima me zakaj.
Ko se skupaj odpraviva iz šole, še vedno razmišljam o njenem medlem odzivu.
Bilo je skoraj kot bi vedela, da se bo to zgodilo.
A potem zagledam Maja.
Okoli sebe ima gručo prijateljev, ki se smejejo in suvajo v ramena kot ponavadi, a tam je tudi nekaj deklet in Maj eno od njih objema okoli ramen.
Moje prejšnje veselje ugasne tako hitro, kot plamen na sveči upihne veter.
Z ledenim obrazom se obrnem stran in skrijem solze, ki se mi naberejo v očeh.
Nina to seveda opazi.
»Si dobro?« Me zmedeno vpraša. Jaz pomežiknem, da bi spravila razočarane solze iz oči in si nadenem umetni nasmeh.
»Nikoli bolje.« Sarkastično odvrnem in se zrinem mimo nje, na cesto.
Ona kriči za mano, da naj jo počakam, a jaz grem le še hitreje.
V tem trenutku, želim biti sama, stran od šole, Maja in celo Nine.
Ampak saj takih petkov sem že navajena, zato jih tudi sovražim.
Začnejo se namreč dobro in končajo s katastrofo.
Vedno mi uničijo vikend.