Happier

|Happier, part no. 1|

V telovadnici sem ostala še dolgo zatem, ko so moji prijatelji že odšli. »Fizična bolečina lajša psihično,« sem razmišljala med tem, ko sem udarjala v steno. Prezirala sem rezanje, ker bi se preveč poznalo in nisem bila sposobna narediti niti enega reza na svoji koži. Raje sem izbrala obliko, zaradi katere sem imela členke čisto krvave. Vem, da to ni dobro, ampak bolečina mi zagotovi, da sem še živa. Razmišljala sem o vsem, kar se mi je trenutno dogajalo. Priprave za evropsko in svetovno prvenstvo v robotiki, ki so bile razlog, da sem v šoli ostajala pozno popoldan, ko so moji sošolci že zdavnaj poležavali doma pred televizijo. Približeval se je konec šolskega leta, zato se moram še posebej potruditi pri ocenah. Kemija bo pač zaključena štiri, ampak ta predmet mi res ne leži. Tudi zadnje ocenjevanje le te me ne skrbi, ker imam praktično že zaključeno, ne glede na oceno. Bolj me skrbi matematika, kjer sem ves čas nihala med štiri in pet. Glede na to, da sem dobila vse teste štiri, spraševanja pa pet, sem imela povprečje točno 4,5. Zadnja pisna ocena bo odločala o končni oceni. Seveda pa še vedno lahko upam, da bo učiteljica pustila, da v zadnjem mesecu popravimo oceno, če smo ravno na meji. Zadnja stvar, ki me je mori, je klavir. Ob misli na to mučenje sem v steno udarila bolj močno kot prej in posledica tega je bila, da sem se zvila od bolečine. »Fizična bolečina lajša psihično,« sem spet na glas pomislila. Glede bolečine sem ustvarila neke vrste krog brez začetka in konca. Fizična bolečina lajša psihično, ampak fizična bolečina je pa samo v glavi, zato sploh ne obstaja. Tako sem se pomirila. 
Klavir je ta trn v peti. Pa saj sem nadarjena, problem je, ker se mi ne da vadit. Komu bi se pa dalo vsak dan eno uro zapraviti za to? Kar pa me najbolj odvrača od instrumenta in obiskovanja glasbene šole, je moja glasbena učiteljica. Ne razume, da mi je za klavir vseeno, da ni moja prioriteta. Misli, da imam dovolj časa, da pred izpitom vadim po tri ure na dan. Misli, da v mojem življenju ni nič drugega kot klavir, nima razumevanja za druge dejavnosti, ki so mi bolj pomembne. 
V desni roki sem čutila pekočo bolečino, zato sem prenehala z udarjanjem in si šla na stranišče umit kri. Mogoče sem danes res pretiravala. Vzela sem vato, ki sem jo vedno imela s sabo in medicinski lepilni trak. Vato sem prilepila na členka sredinca in kazalca, ker mi je kri tam najbolj tekla. Nato sem pograbila torbo s kimonom in se odpravila domov. Treniram karate, že osem let in zato imam tudi neke vrste strašljiv sloves, od takrat, ko sem pretepla sošolca, ker je temnopolti sošolki rekel stvor samo zaradi barve kože. Mislim, da je bilo to v tretjem razredu. 
Zazvonil mi je telefon. Oči. Pričakovala sem njegov klic. »Lia, kje hodiš?« »Prihajam domov, s fanti smo igrali nogomet na igrišču,« ni bilo prvič, da sem se zlagala glede tega, kje sem bila. Ampak nikoli se nisem tako zlagala, da bi bilo res daleč od resnice, nekaj čisto namišljenega. »Jake me je ponesreči spotaknil in sem si poškodovala roko. Mi lahko nastaviš razkužilo na nočno omarico?« »Seveda, kaj je pa bilo? Kaj resnega?« je zaskrbljeno vprašal. »Ah, ne, samo posnela sem si kožo s členkov in zdaj mi teče kri.« »Ok. Kaj boš jedla?« V njegovem glasu sem zaslišala olajšanje. »Em, tekoči sadni jogurt in donut, prosim.« »Zmenjeno. Pridi čimprej. Imaš ključe?« Pobrskala sem po torbi. »Em, ja, mislim da. Aha, tukaj so.« »Ok. Adijo.« »Adijo,« sem rekla in prekinila. 
Čez pet minut sem bila doma. Tiho sem odklenila vrata in previdno stopila v stanovanje. Obstajala je možnost, da moja sestrica Brynn že spi. Pozdravila sem starša, ki sta sedela v dnevni sobi in se odpravila do svoje sobe. Prižgala sem luč in vrgla torbo poleg postelje. Na nočni omarici me je čakalo razkužilo in povoj; to bo v redu za čez noč. Pograbila sem stekleničko in si v kopalnici povila roko. Potem sem se odločila, da bom šla jest večerjo. V predalu s kruhom sta bila še dva krofa z luknjo, donuta, moja najljubša, brez polnila in posuta s sladkorjem. Iz hladilnika sem si vzela jagodni jogurt in ga nalila v enega od čistih lončkov, ki so stali na pultu. Usedla sem se za mizo in pograbila TV spored za naslednji teden. Brez kakšnega posebnega zanimanja sem ga prelistala, medtem ko sem počasi žvečila. Pekoči občutek v desni roki me je spominjal na moje početje. Starša tega res ne bi odobravala. Ampak pri takih poškodbah se je na srečo lahko zlagati, kako si jih dobil.
Ko sem pojedla, sem pospravila krožnik in lonček in vzela eno od polivinilastih vrečk, ki smo jih imeli shranjene v predalu za kakršnokoli priložnost. Vanjo sem zavila roko s povojem, da se ta ne bi zmočil med tuširanjem. Pod tušem sem pustila, da mu topla voda teče po telesu. Kako sproščujoče. Nisem si smela privoščiti predolgega tuširanja, ker bi to lahko zbudilo Brynn. Oblekla sem si sveže spodnje perilo in nase navlekla pižamo. Vrečko sem obesila na radiator, da se bo posušila. Telefon sem nesla v kuhinjo, kjer sem ga dala polnit in ga pustila tam čez noč. Imam pač stroge starše, kolikor vem, večina mojih sošolcev sploh ne spi ponoči, ker gledajo posnetke na YouTubu, igrajo igrice ali pač nekaj. Jaz sem o tem lahko samo sanjala. Sem pa imela eno uteho in to je moj MP3. Na glasbo ponoči sem se tako navadila, da brez nje ne morem zaspat. Slušalke sem udobno, kolikor je plastika pač lahko udobna, namestila v ušesi in se pokrila z odejo.