Moje sanje, moje pesmi

NAŠ ATKA

NAŠ ATKA (leta 1980)

Naš atka so imeli 52 let,

ko s sestrico sva zagledali svet.

Odslej bilo nas je skupaj šest

in srečna družina bila je spet.

20 let smo skupaj živeli,

vsa ta leta smo si pomagali,

se radi imeli in spoštovali,

saj vedno smo atka in mamo "vikali".

Naš atka bili so harmonikar tak,

prav rad jih poslušal je vsak,

zraven pa usta vsaka so pela,

družba vsa je bila vesela.

Najbolj bilo je takrat veselo,

ko se je staro in mlado za roke prijelo,

krog njega se vse, je ob polki poskočni vrtelo,

na koncu pa vse se je komaj ujelo.

Tudi mizar, zidar in mesar so atka bili

in kmečkemu delu so bili zvesti,

drugim so vedno kaj naredili in pomagali,

zato so jih ljudje radi imeli in spoštovali.

Bila sem stara 12 let,

ko sestrica prva odšla je v svet.

Takrat bili smo žalostni vsi,

saj tam ostala je do današnjih dni.

Počasi se življenje je naše umirilo,

ona si ustvarila tam je družino.

Pisma smo si redno pisali

in predlani so jo še starši obiskali.

Mi v domovini smo po starem živeli,

bratec in midve s sestrico, bili smo še mladi,

a pri delu doma smo velik' pomagali:

"bolj srečni ne boste nikoli," ljudje so dejali.

Bilo nam takrat, res je lepo,

saj vsega za živet je za sproti bilo,

naenkrat pa vse se je spremenilo,

hiša se naša je odela v temino.

Lani so zapustili nas atka za vedno,

ko sem bila dekle 21-letno.

Veliko prezgodaj se to je zgodilo,

povzročilo v srcih, ostro je bolečino.

Najbolj pa prizadelo je mamo,

jim v srce je vsekalo rano krvavo,

saj jim življenje celo je spremenilo,

mi jim ne moremo biti nadomestilo.

Vendar bomo mamo vedno tolažili,

da bi jim vsaj malo bolečino ublažili,

z njimi bomo dobro in hudo delili,

kot so nas atka, zmeraj učili.

Atka – hvala za vse, kar za nas ste storili,

in ker ste nas veliko dobrega naučili,

še naprej bomo po vaših stopinjah hodili,

in vas v najlepšem spominu ohranili.