LOVEC NA ZMAJE

XIII. poglavje

"Keena? Keena!" Nixon jo je poskušal spraviti k sebi, vendar je bilo očitno, da bo moral nekaj narediti z njeno roko. A sam ni bil zdravnik in pogled na odprte zlome je naravnost sovražil. Kri ter manjše in večje rane - vse nujno pri viteštvu - je še prenesel, vendar je bilo tole preveč tudi zanj. Namesto tega jo je raje vzel v naročje, da mu je njena glava omahnila na prsi, ter se začel pomikati naprej, z očmi iščoč zavetje, v katerem bi lahko preživeli noč.

Napredoval je zelo počasi, saj si je moral utirati pot skozi debelo zaplato snegu, vendar ni obupal. Natančneje, ni smel obupati.

Končno je, po nekaj minutah, urah - izgubil je občutek za čas - stopil v senco; sonce je osvetljevalo le del doline, ob robove strmih sten pa svetloba ni zahajala. Z veseljem je ugotovil, da je bil sneg v senci po vrhu zaledenel, in je zdaj končno lahko normalno, čeprav še vedno zelo previdno, hodil.

Ko se je ozrl čez ramo, Amiga ni več videl in ob misli na to ga je v srcu stisnilo, vendar je moral najprej najti varno zavetje za Keeno. Potem se bo vrnil po konja.

"Ne skrbi, vse bo v redu." Je zašepetal Keeni, ki se je občasno zavedla in ga slabotno pogledala, ob tem pa skoraj zakričala od bolečine - nato pa ponovno padla v nezavest.

Nenadoma je mimo njegove glave završala puščica in se zakopala v sneg za njegovim hrbtom. Skozi Nixonovo glavo, je v trenutku švignilo nešteto misli.

Kdo strelja? Bi lahko bil Azur? Nimam zaščite! Kaj če zadane Keeno? Od kod je priletela ta puščica? Kje za vraga naj najdem kritje?!

Še ena puščica je za las zgrešila cilj in Nixon se je odločil za edino možno igro v takšni situaciji - pogovor.

"Hej!" Je zavpil, da je njegov glas odmeval od sten in skoraj nemogoče bi bilo, da ga sovražnik ne bi slišal. "Prihajam v miru!" Je zato nadaljeval, nato pa poslušal svoj odmev. Ko je le-ta zamrl, je ponovno spregovoril: "Potrebujem medicinsko pomoč, s sabo imam poškodovano dekle!" Sam sebi se je zdel čuden, ko je govoril kar v tri dni in prosil za milost, saj sploh ni bil prepričan, kaj sovražnik želi. V vsakem trenutku bi lahko bil ubit.

Vendar je bil to edini izhod - kljub temu da je njegov hrbet krasil lok, je v naročju nosil dekle in četudi bi mogoče lok lahko uporabil, sploh ni vedel, od kod so puščice priletele.

"Izpustite orožje!" Je zaslišal globok moški glas.

"Dekle držim!" Mu je odgovoril Nixon. "Nujno potrebuje pomoč! Prisežem na Snežnega zmaja, da prihajam v miru!"

Snežnega zmaja, ki sem ga ubil z lastnimi rokami. Če ne bi bil v resni situaciji, bi se sam pri sebi nasmehnil.

"Lok položite na tla, ali pa ustrelimo vas ..." je zagromel glas, "in dekle!" To je zadostovalo. Nixon je nadzorovano padel na kolena in Keeno previdno položil na sneg. Nato je v počasnem gibu iz hrbta vzel lok in ga zabrisal nekaj metrov v desno. Enako je naredil s puščicami, le, da jih je vrgel levo od sebe. Nato je ponovno pobral Keeno, ki je začela dregetati v njegovih rokah.

"Prosim!!" Je še zadnjič zaklical. "Dekle potrebuje pomoč! TAKOJ!"

Proti njemu se je iz senc prikazalo nekaj lokostrelcev, s še vedno dvignjenimi loki, med njimi pa je korakal starejši možakar z neverjetno dolgo brado.

"Predstavite se!" Je zaklical starec in ga pogledal - kljub temu, da sta bila nekaj deset metrov narazen, je Nixon takoj zagledal njegove predirno modre oči, ki so bile edina mlada točka na možakarju. V mladih letih so dekleta zagotovo padala na te oči. Privlačile so te, bile so hkrati tople in hladne, da od njih nisi mogel odvrniti pogleda.