Nisha
»Fantje čez dve uri gre zares« je rekel Corbin in nas pogledal z izrazom na obrazu, ki ga je imel vedno, ko je mislil strogo resno. »Vem, da to ni naša običajna praksa, ampak sem obljubil, zato mi speljite zadevo vrhunsko dobro, tako kot smo to znali včasih« je dodal in pogledal na kup papirjev na svoji pisalni mizi. »Papirje ste podpisali, organizator zahteva, da ste tam eno uro pred prihodom izvajalca. Pojejte nekaj, naberite si energije, noč bo dolga« je omenil in zavzdihnil. Potem je odprl predal omare za sabo, me pogledal preko rame in rekel »Nisha, ti si danes zadolžen za nastopajočega. Niti za trenutek ga ne spusti izpred oči, vse mora biti popolno«. Pokimal sem in odločno dodal »tako kot vedno, šef«. Corbin pa je spačil obraz »rekel sem ti, da me ne kliči šef, če pa sva sedaj solastnika podjetja«. Zasmejal sem se in ostali fantje so nama navrgli nekaj hecev. »Samo na papirju Corbin, samo na papirju, saj veš, da je bil to moj edini pogoj« sem ga opomnil, on pa je samo zavil z očmi. S Corbinom sva bila prijatelja že iz srednješolskih let, skupaj sva trenirala boks. Ko je imel krizo s podjetjem, zaradi neke tožbe, sem mu priskočil na pomoč in postal solastnik Varnostne agencije Loyal Wolf. »Se še spomniš kako je pokojni Ilse pridobil pozornost množice za ravno pravi čas, da je lahko slavna oseba šla lažje mimo?« me je vprašal, a je pogledal vse prisotne. Nagonsko sem zožil oči, ker sem se moral spomniti na kaj točno misli, vse dokler nisem videl kaj drži v roki.
V tretjo največjo areno v našem velikem mestu sem prišel pred vsemi sodelavci. Areno in prostore sem poznal, ker sem tu že bil službeno, a je bila za vsako prireditev ali koncert drugačna postavitev. Bil pa sem tudi takšen tip osebe, ki je moral biti vedno siguren, da je vse tako kot mora biti. Preveril sem varnost prostorov, zaodrja, toalet, hodnikov, varnost na odru in parkirišče pri vhodu v dvorano kjer nastopajoča oseba vstopi. Pogovoril sem se z organizatorjem koncerta in skušal izvedeti čim več koristnih informacij. »Tole nocoj bo noro, čeprav je četrtek, sploh ne vem kako mi je uspelo speljati vse tole. Oboževalci že več ur kampirajo pred vhodi, karte so bile razprodane v nekaj urah« je rekel in me pogledal, ves utrujen, a še vedno navdušen. Bil je zelo droben v primerjavi z mano, simpatično energičen. Opazil sem kako je svoje oči z veseljem sprehodil po mojem telesu, a sem bil tega navajen. Obut v robustne črne bulerje sem bil visok preko dva metra, moje telo je bilo zaradi genov, načina življenja in treningov robustno mišičasto. »Koliko ljudi lahko pričakujemo? Je po koncertu kakšen meet and greet?« sem se pozanimal. »Okoli pet tisoč ljudi bo, koncert traja tri ure z dvema pavzama, brez srečanj na koncu. Z njim pridejo osebni stražar, manager in asistent« je odgovoril in nagnil glavo. Potem me je premeril od glave do peta in vprašal »spadate med oboževalce?«. Nasmehnil sem se, odkimal in odgovoril »mislim, da ne«.
Šest sodelavcev je šlo ven pred mano. Vsak od njih je imel vnaprej določen položaj ob varovalni ograji za katero so stale množice oboževalcev. Zaznal sem zvok robustnega neprebojnega oklepnega vozila Cadillac Escalade ESV, verjetno izdelanega po naročilu pri kanadskem podjetju Inkas. A niti značilno hrumenje, ni moglo preglasiti drenja, histerije in pretiranega vpitja oboževalcev, medtem ko so čakali, da bi videli svojega idola. Jonah, sodelavec, s katerim sem največkrat sodeloval, je bil tik za mano. Ko je bil trenutek pravi, sem z levo roko lahkotno odprl težka stranska vrata in izstopil. Črno lesketajoče vozilo je bilo parkirano deset metrov pred mano. Preden sem se spustil po treh stopnicah, ki so vodile k stranskemu vhodu sem neopazno zamahnil z dolgim usnjenim črnim bičem, ki sem ga imel v desni roki in zrak je zapolnil močan zvok dveh pokov. Množica je v trenutku presenečenja utihnila in iskala vzrok zvoka, sam pa sem bič odvrgel sodelavcu na desni in že odpiral vrata vozila, ki je pripeljalo slavnega glasbenika Lemona. Najin prvi stik je bil globok pogled v oči. In v njegovih ognjeno rumenih, bi se lahko izgubil, če bi verjel, da so prave. Kot bi ga presenetil, je bil pri miru dlje časa, kot sem želel. V vzpodbudo sem ga prijel pod roko, da je izstopil iz vozila in ga potem zaščitniško objel čez ramena, medtem ko sva se prebila do vhodnih vrat. Jonah je bil nekje za mano, v notranjost je pospremil Lemonovo osebje. Stopala sva po hodniku, zaznal sem kako si je oddahnil, ugibal sem ali zaradi tega ker sva vstopila v zaprt prostor ali zaradi oddaljenosti hrupa oboževalcev. Popeljal sem ga do garderobnega prostora, kjer so bili običajno nastanjeni nastopajoči. Odprl sem mu vrata in on je vstopil. Potem me je opazoval kako sem preveril, če je prostor prazen in če so okna zaprta. Vrata za nama so se zaprla, on pa je obstal pred ogledalom in se zazrl vanj. »Mm rabim minuto, da se dogovoriva« sem začel, ker sem želel njegovo pozornost. Pogledal me je in se zopet intenzivno zazrl v moje oči. »Nocoj sem tu za vas, ves čas bom pred vrati. Če boste šli med nastopom med množico, grem z vami. Koga pa lahko spustim k vam?« sem preveril najprej. Moje vprašanje ga je presenetilo, a se je nasmehnil in odgovoril »samo asistenta, Site mu je ime, prepoznali ga boste, edini ni v obleki. Med množice pa ne hodim«. Pokimal sem in nadaljeval z vprašanji »kje me želite?«. »Ha?« mu ni bilo jasno. »Kje me želite med nastopom?« sem se popravil in komaj skril nasmeh, ker je bilo moje prvo vprašanje rahlo dvoumno. »Aja. Ja, če bi bili na odru nekje za mano bi bilo super« je rekel hvaležno. »Ok« sem potrdil. »Ne boste nič vprašali?« je bil začuden. »Ne. Saj mi je vse jasno. Razen, če moram vedeti še kaj? Če želite še kaj?« sem vprašal. On pa se je veselo nasmehnil in odkimal »ne ne, hvala«. »Voda je tovarniško zaprta, če pa potrebujte še kaj sporočite. Ko bo čas, vam potrkam na vrata« sem še dodal in ga pustil samega. Stopil sem pred vrata in globoko vdihnil, da sem se zbral. Z veliko strankami sem že delal, večina izmed njih je bila znanih osebnosti iz vseh vrst, a sem moral priznati, da je bil Lemon eden redkih posameznikov, ki so mi bili zanimivi na nek poseben način. Če bi človek pomislil, da bo kot znani raper deloval zajebano, hladno vzvišeno in nedostopno, je bil Lemon pravo nasprotje temu.
Slišal sem zvok na levi strani hodnika, potem sem izza ovinka zagledal dve osebi. Eden je bil zagotovo Site, asistent. In drugi ni važno kdo je bil, ker je bil Lemon jasen koga lahko spustim k njemu. Postavila sta se pred mene, Site me je zapeljivo pogledal in me ogovoril »k Lemonu greva«. Navajen sem bil vseh možnih taktik, ki so jih ljudje uporabljali, da bi dobili oziroma izsilili svoje. In na nobeno nisem nasedal. »Samo asistentu je dovolil vstop« sem rekel mirno in odprl vrata za sabo, da je Site vstopil. »Ampak jaz sem njegov manager« je vzvišeno rekel drugi moški in se želel zriniti mimo moje roke. A ni imel nobene možnosti. »Žal ne. Prosim, če se odmaknete za dva koraka« sem bil strog. Nekaj časa je šokirano zrl vame, kot da bi čakal, da se bom nehal hecati in ga spustil naprej. Ko je dojel, da mislim resno, je zavil z očmi in odkorakal nazaj od koder je prišel.
Čez nekaj časa je skupaj z organizatorjem do mene prišel zvokovni inženir, da je Lemona ozvočil in pripravil vse potrebno. Tu ni bilo nobenih zapletov, ker so večkrat sodelovali in je bilo vse potrebno dogovorjeno in pripravljeno že vnaprej, brez generalke. Site je zapustil Lemonov prostor in jaz sem še zadnjič pred nastopom preveril, če potrebuje še kaj. Lemon pa se je nasmehnil ter odkimal in ko sem že želel izstopiti je rekel »všeč ste mi, nikomur še ni uspelo zadržati Rubena pred zaprtimi vrati«. Hotel sem vprašati s kakšnimi ljudmi je delal v preteklosti, a nisem želel biti nesramen. Kako za vraga so ga lahko varovali tako nesposobni ljudje, ki še managerja Rubena niso mogli zadržati pred vrati.
»Čez deset minut začnemo« sem rekel glasno čez zaprta vrata, da bi mu dal vedeti naj se pripravi. Ko je minilo osem minut, sem zopet potrkal na vrata, jih odprl in on je stal tam sredi prostora, pripravljen. Pospremil sem ga po hodnikih in vsi so se nama odmikali, kot bi bila kužna. A sem sam vedel za kaj se gre, kriv je bil moj temačen sloves in vse govorice so samo še bolj pripomogle k temu, da so se me ljudje bali. Ko je v zaodrju čakal, da mu dajo znak kdaj naj gre na oder, je bil nervozen, a je bilo to verjetno normalno. Pogledal me je preko rame, kot da bi želel preveriti, če sem res z njim. In jaz sem prvič v svojem življenju začutil potrebo po tem, da bi ga pomiril, ne samo s svojim pogledom ampak tudi dotikom, mu z objemom zagotovil varnost. Opazil sem kako je imel levo roko položeno na svoje prsi, kako je s kazalcem enakomerno udarjal po svoji ključnici, kot bi se želel zbrati ali pa sprostiti. Ko je videl kam gledam, je prenehal in se zazrl v moje oči in jaz sem se zopet vprašal ali so njegove divje rumene le privid.
Oboževalci so postajali vse bolj glasni in razposajeni. Tempo glasbe v ozadju se je stopnjeval in ko so pisani reflektorji ponoreli je Lemon stekel na oder. Takrat je vse skupaj postalo še bolj divje. Na oder so priletele plišaste igračke, darilca, nedrčki in hlačke. Z eno roko, ki jo je dvignil v zrak in zarepal eno svojih pesmi je obnorel množice. Večino oboževalk vsaj v prvih vrstah je bilo punc, a so ga občudovali tudi fantje. Bil jim je njihov idol, kot vsak raper.
Druga pavza med nastopom je bila malo daljša kot prva. Ko sem čakal pred vrati je mimo prišel sodelavec, da bi preveril, če potrebujem kaj, če moram skočiti na vece. A sem se mu le zahvalil, sam sem svoje delo jemal popolnoma resno. Ko sem varoval stranko je bila to moja edina prioriteta. Vse ostalo je lahko počakalo.
V prostoru za mano je nekaj zaropotalo, »fak« sem slišal zakleti Lemona. Takoj sem preveril kaj se dogaja in ko sem videl, da se preoblači sem se hitro opravičil. »Je že ok« je rekel in ko sem ga želel pustiti samega je skoraj poprosil »mi lahko pomagate«. Šele takrat sem videl, da je imel obe roki v zrak, ko je hotel sleči majico se mu je verižica zataknila za eno nitko. »Seveda« sem takoj odgovoril in se mu približal. Obrnil mi je hrbet jaz pa sem skušal razvozlati zagato. »Hvala ti« je rekel olajšano in pred mano obstal v oprijeti beli spodnji majici na naramnice. In šele takrat sem ga pogledal zares. Tako kot sem pogledal moške, ki so me privlačili. Poznal sem ga iz medijev, a je bil v živo veliko bolj seksi. Oddajal je močno energijo, bolj močno kot je bilo njegovo telo, ki je bilo v primerjavi z mojim drobno. Bil je vsaj dvajset centimetrov nižji od mene, a so bili v primerjavi z mano nizki skoraj vsi. Njegove mišice so bile lepo razvite. Moral je redno telovaditi, verjetno pa je imel tudi osebnega trenerja. Njegov obraz je bil izredno lepe oblike, lepo oblikovane široke obrvi, njegova čeljust poudarjena in ustnice polne, spodnja bolj od zgornje. Kolikor sem se spomnil je vedno nosil različne barve in oblike frizur. Tokrat so bili njegovi lasje daljši in blond, postrani zabriti zgoraj pa spleteni v majhne privzdignjene kitke, ki so se zaključile v mali figi. Kite so mi bile od nekdaj zelo privlačne na moških. Moj tič je ob pogledu nanj izdajalsko trznil in nevede sem stisnil svojo pest, da bi preusmeril misli. »Greva?« je potem rekel, jaz pa sem pokimal in mu odprl vrata.
Šele v zadnjem delu nastopa sem ujel nekaj besedila iz pesmi, ki jih je repal. Sam sebe sem opomnil, da si jih bom v miru predvajal, ko bom prišel domov.
Ko sva se po koncu nastopa vrnila v garderobni prostor se je vrgel na udoben stol in nasmejano zavzdihnil. »Zadovoljni ste videti« sem moral reči. On pa me je pogledal in navdušeno rekel »ja saj sem. Noro je bilo. Ne vem kdaj sem bil nazadnje tako sproščen na odru«. Njegove besede so me prijetno presenetile, »me veseli, hvala« sem odgovoril in vprašljivo dodal »med nastopom ste pogledovali nazaj, k meni«. »Ja, preverjal sem, če ste še tam« je priznal, skoraj sramežljivo. Začudil sem se »seveda, zakaj ne bi bil, to je moja služba« sem rekel resno. »Drugačen si« je rekel in se šele čez trenutek zavedal, da me je tikal. »No ste, celotna ekipa je drugačna« se je potem popravil. »Ja smo, že od nekdaj se držimo svojih načel in pravil. Vsi smo resno vpeti v osebno varovanje ljudi. Veliko nas izhaja iz vojaških in policijskih vrst ali profesionalnih borcev. Pravijo nam tudi elitni osebni telesni stražarji. Varujemo najzahtevnejše in najpomembnejše. Trenutno v mestu pokrivamo nekaj dogodkov, ker nadomeščamo drugo podjetje. Dva naša sta pri zasebnikih, ostali pa smo tu. Moja naloga je, da te varujem, ne glede na ceno, ne glede na to kdo si in s čem se ukvarjaš. Ali si pomemben ali ne. Tudi, če se ne strinjam s tvojim načinom življenja. Tudi, če sem utrujen in poškodovan, zaključim, ko končam« sem pojasnil. »Nisha te kličejo, je to tvoje ime?« je potem vprašal. »Ne, vzdevek je, izvira iz priimka Nikolaev« sem odgovoril. »Torej si iz Rusije?« je predvideval. »Imam ruske korenine« je bilo vse kar sem rekel. »Pojutrišnjem imam še en koncert na drugi strani mesta« je omenil. »Vem ja« sem potrdil in se malenkost nasmejal. »Boste tudi tam?« je vprašal in v njegovih očeh sem zaznal upanje. »Ja« sem potrdil lahkotno. »Nisha, se lahko tikava?« je potem predlagal, jaz pa sem pokimal. Vstal je in stopil korak bližje k meni, stegnil je roko in jaz sem stegnil svojo, da sva se uradno predstavila. »Lucan, ampak samo, ko sva sama...drugače Lemon« je rekel. »Ok, torej Lemon« sem potrdil, ker sama pač verjetno ne bova nikoli. Kratek trenutek sva si zrla v oči. A sem hitro preklopil nazaj, »sporoči, ko boš pripravljen na odhod«. »Boš tu do konca?« je vprašal. »Seveda, dokler ne zapustiš mesta, kjer te varujem te ne spustim izpred oči« sem zagotovil in Lemon je pokimal. Potem je sklonil glavo, da bi skril nasmeh na obrazu, a sem ga jaz vseeno videl.
Srečanje in pozdrav – pred/po koncertu je priljubljena praksa. Gre za priložnost, ko imajo oboževalci priložnost srečati izvajalca osebno, se z njim pogovoriti, se fotografirati in morda dobiti avtogram.