Gorelo, kako je gorelo!
Plameni, ki veličastno bičajo zrak
s svojimi repi.
V njih odsevajo divjost, uničevalnost, svoboda.
V svojih toplih barvah kažejo moč, živost.
Kličejo me, vabijo.
Gorelo, kako je gorelo!
Plameni, ki mi s svojimi strupenimi jeziki ližejo telo.
Uničujejo me.
Ud za udom,
košček za koščkom,
atom za atomom.
Objemajo me z vseh strani
in iz mene izžemajo življenje.
Ne izžemajo, topijo.
Gorelo, kako je gorelo!
Plameni, katerih iskrico sem vnela sama.
Katerim sama sem nastavila kurjavo,
da se bolje razživijo.
Katerih veličastnost me je prevzela,
da sem se jim vsa predala.
Zdaj njih uničujoča moč me je vzela.
Gorelo, kako je gorelo!
Saj sama sem tako hotela,
vedela dobro v kaj se spuščam.
Zdaj konec je vsega.
Me toplina je prevzela,
a toplina postala je vročina,
nevzdržna.
Gorelo, kako je gorelo!
A zdaj je vse izgorelo.
Iz nečesa nič je postal,
kakor iz niča nekaj bo nastalo.
Ostal je le pepel.
A tudi iz pepela novo življenje bo pognalo.
Saj se brez samouničenja še feniks
ne more znova prebuditi.
V ognju skriva se lepota, bolečina in upanje.
Se preroditi.