Zbudilo ga je pomenljivo pokašljevanje. Dvignil je glavo - ob čemer ga je neznosno zabolel vrat, saj je očitno spal v neudobnem položaju - ter se znašel iz oči v oči z Odino.
"Dobro jutro, Nixon." Se mu je pomenljivo nasmehnila, pogled pa ji je zdrsnil na - še vedno spečo - Keeno.
"Odina, sranje, ne bi smel biti tukaj. Glej, ni tako ..."
"Ne skrbite, Nixon. Ne bom vas izdala." Se mu je ponovno nasmehnila, nato pa se obrnila in začela čistiti mizico na drugi strani sobe. "Ali niste rekli, da je le prijateljica?" Ga je naposled tiho vprašala, s hrbtom še vedno obrnjena proti njemu.
"Saj je le prijateljica!" Ji je zašepetal Nixon nazaj, da ne bi zbudil speče princese. "Nič več, prisežem ..."
"Ja, seveda. Mislite da ne vidim, kako jo gledate?" Ga je ponovno odrezala Odina in se obrnila k njemu. "Glejte, nobenemu ne bom povedala za vaš nočni obisk. Ampak naj vam nekaj povem," njene oči so v navdušenju zažarele, "tole med vama je več kot prijateljstvo. Vi morda tega ne vidite, vendar jaz takšnih stvari ne zgrešim. Poleg tega pa sem malce govorila z gospodično Keeno ..." Glas ji je zamrznil.
Nixon je nenadoma v zanimanju dvignil obrvi. "O čem?" Je vprašal.
Nekaj v Odininih očeh je preklopilo in nenadoma se je obrnila proti oknu in si potne roke obrisala v krilo. "Oprostite mi, gospod Nixon. Prestopila sem mejo, ki je ne bi smela. Dala vam bom prostor, da se očedite. Oče Achak bo tukaj čez petnajst minut." Nato je - brez da bi dala Nixonu možnost do besede - odhitela iz sobe in za sabo zaprla vrata.
Lovec je zavzdihnil, glava mu je ponovno omahnila na blazino. Nato se je potegnil v sedeči položaj in Keeni previdno odstranil lase iz obraza. "Keena? Keena!" Rahlo jo je stresel za ramena, da je dekle zmedeno odprlo oči.
"Kaj pa j-... Sranje, si ostal tukaj čez noč?" Lasje so ji štrleli na vse strani in oči je imela mačkaste, vendar Nixon ni mogel ustaviti misli, da je izgledala nadvse prikupno.
"Ja, saj si me prosila." Se ji je nasmehnil. Previdno se je izvil izpod nje ter noge vrgel čez rob postelje.
"Dali so mi zdravila proti bolečinam," se je zasmejala, "ves večer sem govorila neumnosti."
"Oh." Je zavzdihnil Nixon, jezen, da ni prej pomislil na to. Kaj če ji je bilo nelagodno?
"Hej," Keena je ujela njegov pogled. "Hvala da si ostal. Iskreno, nisem več navajena spati sama. Neverjetno, kaj vse lahko spremeni nekaj dni."
Nixonu se je čez obraz raztegnil nasmešek olajšanja. Vstal je in ugotovil, da je še vedno v oblačilih, v katerih je bil prejšnji dan na večerji.
"Preobleči se grem v svojo sobo." Ji je zašepetal, ona pa mu je namenila nagajiv pogled.
"Meni je prav." Je zazehala in se raztegnila po celotni širini postelje. Nixon je s širokim nasmeškom zapustil Keenino sobo, vendar mu nekaj še ni dalo miru.
O čem za vraga sta se pogovarjali Keena in Odina?
_______
Dan je minil kot bi mignil in Nixon, ki ga je v večini preživel izmenično s Keeno in Amigom, sploh ni vedel, kdaj se je stemnilo.
Kljub temu, da ga je oče Achak ponovno povabil na veliko večerjo, je Nixon raje ostal s Severno princeso - ni maral velikih dogodkov in če je bilo okoli njega preveč ljudi, ki so mu posvečali pozornost, ga je začelo stiskati v prsih in je nekako pozabil, kako se diha.
Tako je ob soju sveč sedel na tleh poleg Keenine postelje in popravljal svoj lok, ki je bil - zaradi soočenja z veliko izzivi v preteklih dneh - v slabem stanju.
Keene sploh ni opazil, dokler se ni dekle nekako spravilo iz postelje na tla.
"Hej, kaj pa počneš?" Jo je zaskrbljeno vprašal in odložil lok. "Počivati moraš, tvoja rebra..."
"Nix, umiri se. V redu sem, sploh me ne boli več tako zelo," ga je prekinila Keena in zavzdihnila, ko se je namestila na tla in glavo sproščeno naslonila na posteljo. "Mišice me bolijo od ležanja, si vedel da je to možno?"
Na obrazu mu je zaigral rahel nasmešek in v odgovor je odkimal. Bil je vesel, da se je počutila bolje in - čeprav tega ni hotel priznati in mu je šlo še vedno pretirano na živce - da je bila dovolj pri močeh za ugovarjanje.
Ni ji več dopovedoval, da mora nazaj v posteljo. Če se je v zadnjih dneh kaj naučil, je bilo to, da ga princesa v nobenem primeru ne bo poslušala.
"Zdi se mi, da sva obtičala." Je zamrmrala čez nekaj minut tišine, ko se je Nixon spet ukvarjal z lokom. Roke so mu obstale sredi giba in dvignil je glavo.
"Kako to misliš?" Je vprašal.
"Poškodovana, sredi Snežne gore, v družbi čudnega ljudstva, ki se je pojavilo od nikoder. Zagotovo bi morala slišati zanj, če ne pri učnih urah pa v mitih ali kaj podobnega. Ničesar od tega se ne spomnim. Se ti to ne zdi sumljivo?"
"Iskreno, ne vem." Je zavzdihnil Nixon in ponovno odložil lok. Zleknil se je na hrbet in glavo položil na trda tla, nato pa se zazrl v kamit strop nekaj metrov nad njima. "Ti si bila tista z učnimi urami in dostopi do mitov. Ti si bila tista s knjigami in učitelji. Vse kar sem imel jaz je bil opit vaški pripovedovalec vsak sobotni večer. Poudarek na opit." Sovražil je, kadar je Keena mislila, da sta živela v istih razmerah. Čeprav je nekaj let sama preživela v divjini, je bila to njena odločitev. On se je v revščino in bedo rodil, on je bil na takšno življenje obsojen že v maternici.
"Ampak saj ste imeli..." Je začela Keena, vendar jo je Nixon v trenutku prekinil.
"Šole? Ja, res je. Na grobo smo se naučili pisati in brati, večina zgodb pa je bila namenjenih strašenju, da si ne bi kdo od nas drznil sredi zime izven mej kraljestva, ali celo na Ledeno jezero. Mene je v šoli v glavnem skrbelo, kako bom popoldne prišel domov, brez da bi me prestregel Azur. Verjemi, to niso bila lepa srečanja."
Keena ni vedela, kaj naj reče. Čeprav jo je zanimalo, kako živijo ljudje na vasi, se v to nikoli ni poglabljala. Kadar je očeta povprašala o tem, jo je utišal z dobrim starim 'ko boš starejša, boš razumela' ali pa 'to ni tvoja skrb'. Ni imela pojma, da je bilo tako drugače od njenega življenja v gradu.
"Žal mi je, Nix." Je zamrmrala, čeprav se ji je še vedno zdelo, da te preproste besede niso bile zadosten odziv na to, kar ji je ravnokar povedal.
"Saj nisi ti kriva." Je čemerno odvrnil, še vedno strmeč v kamnit strop nad njunima glavama.
"Vseeno." Je zašepetala. Z bolečim stokom je tudi sama legla na mrzla tla, poskušala se je ne ozirati na bolečino v prsnem košu. Zastrmela se je v strop.
"Oprosti, da sem te obremenil s tem." Ji je tiho rekel Nixon. Njegov globok in miren glas ji je povzročil val mravljincev po hrbtu. Obrnila je glavo proti njemu, ter ugotovila, da jo je gledal.
"Nisi sam kriv. Jaz sem. Nisem vedela da tako živite. Če sem imela kakršnokoli vprašanje o življenju v vasi, ga je oče odslovil. Sčasoma sem nehala spraševati."
"Večinoma ljudi ne zanima, dokler stvar ne postane njihov problem. Dokler so sami zadovoljni, so slepi za trpljenje drugih. To ne leti nate. To je preprosto človeška narava."
Keena je poskušala zadržati sunkovit vdih, ko sta se hrbtišči njunih dlani dotaknili. Čakala je, da bo Nixon umaknil roko. Ampak je ni.
"Mogoče pa je le težko, da te skrbi glede težave, ko sploh ne veš da obstaja." Mu je povedala v šepetu. "Zdaj ko vem, me skrbi, pa čeprav problem ni moj. Razumeš?"
Nixon je pokimal. "Saj v resnici ni pomembno," je zavzdihnil, "te skrbi ali pa te ne. Če ne moreš nič ukreniti, je v vsakem primeru brezupno."
Keena ni vedela, kako odgovoriti na to. Popolnoma pa jo je pustil brez besed, ko je z roko zaobjel njeno dlan in jo nežno stisnil. Toplota njegove dlani je bila domačna, ob dotiku je princesa zadregetala.
"Te zebe?" Jo je zaskrbljeno vprašal. Vse kar je zmogla, je bilo odkimavanje. Neodločno mu je vrnila stisk, ne vedoč, kaj naj si misli. Tako nedolžen dotik je ni še nikoli toliko vznemiril. Hkrati je hotela zbežati in ležati tam za vedno.
"Strinjam se s tabo." Je nenadoma rekel Nixon.
"Huh?" Keena je bila še vedno omamljena od nedolžnega stiska dlani.
"Ta kraj oddaja čudno energijo. Ni mi všeč, nenavadno je." Ko je njena roka počivala v njegovi, ni mogla trezno razmišljati. Vseeno je spravila skupaj nekaj besed in jih oblikovala v stavek.
"To sem ti poskušala, khm, dopovedati. Že nekaj dni. Prebrala sem vse knjige o mitih... od nikoder se jih ne spomnem."
"Odšla bova v trenutku, ko boš dovolj pri sebi za na konja. Obljubim." S palcem je odsotno podrgnil po hrbtišču njene dlani, izgledalo je, da se sploh ne zaveda svojih dejanj. Pogledala ga je, videlo se mu je, da razmišlja.
"Spat bo treba." Je nenadoma zavzdihnil. Obraz se mu je razjasnil, ko se je obrnil h Keeni in počasi je vstal. Keeni ni šlo tako z lahkoto. Takoj, ko se je poskusila dvigniti, se ji je obraz skremžil od bolečine, v očeh pa so se ji nabrale solze. "Pridi," ji je rekel in se sklonil k njej. Pomagal ji je v sedeč položaj, nato pa jo dvignil in položil na posteljo.
Z odejo si je obrisala solze, ki so ji zaradi bolečine zdrsele po licih. "Hvala." Je zamrmrala in se mu nasmehnila. "Lahko noč."
Ko je Nixon za sabo zaprl vrata njene sobe, se je naslonil na najbližjo steno in zastokal. Zakaj je to naredil? Zakaj, ko pa je vedel, da se bo še bolj navezal nanjo in da bo ločitev na drugi strani gore še težja?
Vseeno mu ni bilo žal. V tistem stisku roke je našel vso uteho in razumevanje. Skupaj sta bila v tem, imela sta iste težave, pomisleke, misli.
Nehaj, to ni izgovor. Mu je rekel glas v glavi. Ne glede na vse jo boš moral na drugi strani izpustiti. Sam si otežuješ stvari.
Potne dlani si je obrisal v hlače in se odpravil proti svoji sobi na nujno potreben spanec.
_________________________
Nisem prepričana kako mi gre z njunim odnosom... In ne morem sama podati objektivnega mnenja, tako da lahko samo upam, da je bolj kot ne v redu :)
Lp, Blueeye