Ni vedel koliko časa je spal. Ko se je zbudil, je najprej zagledal visok kamnit strop ter tople sončne žarke, ki so v sobo prodirali skozi nenavadno veliko okno - glede na to, da se je verjetno še vedno nahajal v notranjosti gore, je bilo presneto toplo.
"Ah! Zbudili ste se!" Toplega in nežnega glasa, ki ga je ogovoril, ni poznal. Šele ko je rahlo dvignil glavo - ob čemer mu je skozi hrbetnico prestrelila kljuvajoča bolečina - je zagledal dekle njegovih let, v beli poletni obleki in lasmi, spletenimi v rahlo kito. Njene oči so bile, prav tako kot Achakove, svetlo modre in ni si mogel pomagati, da ne bi pomislil kako čudovito bitje stoji pred njim. Njene poteze so bile nežne in ko je stopila do njega, ter ga nežno potisnila nazaj na blazino, je ob njeni bližini zadregetal.
"Koliko časa sem spal?" Je vprašal.
"Nekaj dni." Mu je odvrnila zdravilka, vendar se ni zdelo, kot da ji je bilo to pomembno.
"Počivati morate. Imeli ste lažji pretres možganov in nekaj grdih ran. Ne vem, kako ste prehodili vso pot do nas s takšnimi poškodbami." V dekletovih očeh je sijalo prikrito spoštovanje.
"Kje je Amigo? Moj ... konj. In Keena?" Je Nixon vprašal, ne da bi se zmenil za lastne poškodbe. Vendar pa nekako ni mogel odtrgati pogleda iz dekleta pred njim.
"Oče Achak je na poti sem in vam bo vse razložil." Mu je s svilnatim glasom odvrnilo dekle. "Le za Keeno vam lahko povem nekaj malega. Je vaše dekle? Sestra?" Nixon se je ob dekletovi izjavi skoraj nasmehnil - Keenino ime je naglasila nenavadno, vendar na prikupen način. In vedel je, da ve, da nista brat in sestra. Saj si ne bi mogla biti bolj različna! Ona je bila svetlopolta, z belimi lasmi, on pa temnolasec s temno poltjo.
"Ne. Le ... prijateljica." Je odgovoril po kratkem premisleku. "Rad bi jo videl. Kje je?"
"Navadni zdravilci niso uspeli naravnati njene roke. Imela pa je - kot vi - nekaj zelo hudih ran, zlomljenih reber in pretres možganov. Zdaj je v redu, nekaj časa pa je bila v zelo kritičnem stanju."
"Odina." Pri vratih se je pojavil Oče Achak in Odina je bilo očitno zdravilkino ime, saj se je sunkovito obrnila, nato pa sklonila glavo in pohitela iz sobe.
Nixon bi najraje zaklical za njo, naj ostane, vendar se je zadržal.
"Oprostite za nevljudnost zdravilke. Služkinje naj ne bi preveč govorile, še posebej pa ne s pacienti." Nixon mu je zagotovil, da je sam spraševal o različnih stvareh in da Odina ni bila nič kriva, vendar so njegove besede naletele na gluha ušesa.
"Kako se počutite, Nixon?" Je vprašal Achak.
"Ne vem." Mu je odgovoril lovec. Skrbelo ga je za Keeno in Amiga.
Na dekle se je v zadnjih dneh zelo navezal. Morda celo preveč, glede na to da se bosta poslovila na drugi strani Snežne gore.
"Verjetno vas zanima, kako je z vašim dekletom in konjem." Je predvidel Oče.
"Ni ..." je Nixon hotel razložiti, da Keena ni njegovo dekle, vendar se je na koncu ustavil. Ni se imelo smisla še naprej pregovarjati in zatrjevati, da nista par. "Ja. Kako sta?"
"Vaš konj je varno v konjušnici in po čudežu nima poškodovane noge. Pred tremi dnevi sem može poslal ponj in kar dvajset mož je zahtevalo, da so dvignili skalo. Sami ne bi mogli narediti ničesar."
Pa sem ga vseeno pustil samega v snegu. Zapustil sem najboljšega prijatelja.
"In Keena?"
"Vaše dekle je bolje. Vendar bodo rebra potrebovala vsaj nekaj tednov, da se zacelijo. Da o njenem zapestju sploh ne govorim."
Nixona so v očeh zapekle solze, saj se je dobro zavedal, da je sam kriv za nekatere njene poškodbe. Niti roke ne bi imela tako hudo poškodovane, če je ne bi vzel s sabo na njegovo 'junaško' reševanje Amiga. Ti si kriv za vse. Mu je rekel glas v glavi.
"Oprostite mi za nevljuden sprejem." Nixon je vedel, da misli na streljanje. "Nikoli ne vemo, kaj se te dni potika po gorah. Treba je biti previden. Poleg tega pa so vas puščice zanalašč zgrešile. Mislite, da bi na stražo poslal tako slabe strelce?"
Nixon se je potegnil v sedeč položaj, nato pa vrgel noge čez rob postelje in majavo vstal. Sprva se je moral oprijeti nočne omarice, da je ulovil ravnotežje, medtem pa se mu je še močno zvrtelo, vendar je bil odločen, da mora videti Keeno.
"Odpeljite me h Keeni, Oče Achak." Je zahteval in starec se je brez besed odpravil proti vratom.
Nixon mu je sledil po dolgih hodnikih. Zavila sta enkrat levo enkrat desno in spet desno, nato pa se je Achak ustavil pred nekimi vrati, potrkal in vstopil.
Keena je izgledala zelo slabo. Roko je imela na debelo povito in v opornici, na glavi je imela šive. Bila je bleda in izgledalo je, kot da že več dni ni jedla.
"Keena." Je zavzdihnil Nixon in stekel k njej. "Oprosti." Ji je zamrmral, ko je stisnil njeno zdravo roko. Polival jo je pot in mokri lasje so se ji lepili ob čelo, vendar je zanj vseeno premogla rahel nasmešek.
"V redu sem, Nixon." Mu je zamrmrala in položila vso energijo v to, da mu je vrnila stisk roke. Nixon je sedel na rob postelje in ji mokre lase umaknil iz potnega čela.
"Kako se počutiš?" Jo je zaskrbljeno vprašal.
"Nikoli bolje." Mu je odvrnila in oba sta se zasmejala, le da se je Keenin smeh sprevrgel v mučno stokanje. Skoraj sta pozabila, da ima zlomljena rebra.
"Dali ji bomo zdravila proti bolečinam, vendar bo zaradi tega nekaj časa govorila neumnosti." Je vskočil Achuk, ko je videl Keeno zvijati se od bolečin. Nixon je hvaležno pokimal, nato pa se spet obrnil proti dekletu.
V prsih ga je stisnilo ob pogledu na izmučeno prijateljico, vendar je moral ostati močen. Zanjo in zase.
"V redu boš." Ji je zamrmral.
"Nixon, predlagam da si gospodična Keena odpočije, vi pa lahko greste medtem obiskat svojega konja. Eden od služabnikov vas bo odpeljal do konjušnic." Nixon je pokimal, Achuk pa je tlesknil s prsti, da je skozi vrata skoraj priletel mlajši fant, star okoli petnajst let. Prestrašeno je pogledal Nixona, nato pa se počasi obrnil in stopil proti izhodu, kot bi lovcu želel nakazati, naj mu sledi.
Spregovorila nista niti ene besede - Nixon je fanta sprva spraševal o življenju v palači, vendar je kmalu odnehal, ko je v odgovor k večjemu dobil skomige z rameni in sramežljive poglede.
Sprehodila sta se po mnogih hodnikih in lovec je bil prepričan, da sta se izgubila, vendar ga je služabnik uspešno pripeljal v veliko vhodno dvorano, kjer se je nekaj dni nazaj od izmučenosti zrušil.
Prečkala sta dvorano in stopila skozi vrata na svež zrak. Šele ko so do Nixona prodrli oddaljeni pogovori in zvoki narave, je spoznal, kako tiho in spokojno je življenje v notranjosti gore - kot zvočno izolirana soba.
Nixon je segel za hrbet, nato pa spoznal, da s sabo nima loka in puščic. Sledila je rahla panika, saj se brez tega že leta ni odpravil nikamor - še spal je z lokom poleg postelje, za vsak slučaj.
Spomini so privreli na dan in sedaj je bil jezen nase, da je lok in puščice odvrgel v sneg, saj jih verjetno ne bo nikoli več videl.
S sužnjem, ki ga je vodil, sta prehodila večino mesta, nato pa malce stran od vsega ostalega zagledala stati leseno stavbo, iz katere je prihajalo rezgetanje in tolčenje s kopiti.
Nixon je želel steči do Amiga, vendar se je obvladal. Kmalu je za sužnjem stopil v temen, zadušljiv prostor, ki je milo rečeno smrdel, vendar je bil to za Nixona hkrati najlepši vonj na svetu - vonj po konjih. S hitrimi koraki je pregledal vse staje, ter šele proti koncu zagledal svojega žrebca, zgrbljenega v kotu in na smrt prestrašenega.
"Amigo! Hej, jaz sem!" Konj mu je odgovoril s hrzanjem, ko je Nixon preskočil ograjo in se pognal k njemu.
Vse kar si je trenutno želel, je bilo prosto jahanje na svežem gorskem zraku, vendar je bil poškodovan tako on, kot Amigo.
Še ko je hodil, mu je v glavi kljuvalo, vendar ga je v tistem trenutku zanimal le njegov ljubljenček.
Nogo je imel lepo povito, vendar ni izgledala preveč poškodovana - upal je, da je rana samo površinska in da Amigo ni utrpel nobenih notranjih poškodb.
"Oprosti, oprosti ker sem te pustil." Mu je šepetal znova in znova in hkrati pregledoval, če je s konjem zares vse v redu.
Ni vedel, koliko časa je minilo, ko ga je služabnik pozval na večerjo.
"Lahko ostanem z Amigom?" Je ugovarjal Nixon.
"Oče Achak je izrecno naročil, da morate priti na večerjo." Mu je odvrnil služabnik in glede na to, kako je Achak ravnal s podložniki, je raje ubogal, saj fantu ni želel nakopati težav.
Tako je nekaj minut po sončnem zahodu Nixon stopil v ogromno dvorano, ki je predstavljala jedilnico. Oblečen je bil v suknjič in srajco, ki mu jo je verjetno pripravil Achak, saj ga je ob vrnitvi v palačo čakala na postelji.
Morda je obleko pripravila Odina... Je pomislil za trenutek, vendar se je takoj otresel te misli. Preživeti mora pot čez goro, nima časa razmišljati o dekletih.
S pogledom je zaobjel neznane ljudi, ki so sedeli za dolgo jedilno mizo, ki se je šibila pod vsemi dobrotami.
Če je vse tole tako dobro, kot izgleda, bom danes še kako sit. Je pomislil. Na pol je pričakoval, da bo na enem od stolov videl sedeti Keeno, vendar je ni bilo nikjer, verjetno je počivala. Achak je le rekel, da bo potrebovala še nekaj tednov, da se vsaj približno pozdravi.
Stopil je naprej, do edinega praznega stola za celotnim omizjem - prvi stol levo od Achaka, ki je kot kralj sedel na začetku mize.
Takoj ko ga je Oče zagledal, je skoraj poskočil: "Aha, Nixon!" Nato se je sklonil k možakarju desno od sebe in mu povedal: "To je junak, o katerem sem ti govoril! Sedite, sedite Nixon." Nakazal je na prazen stol in Nixon je počasi sedel za mizo. Nikoli še ni bil na kakršnemkoli uradnem kraljevskem dogodku in poskušal si je priklicati vse materine pridige o obnašanju za mizo - prvič (in verjetno tudi zadnjič) v življenju mu je bilo žal, da ji ni prisluhnil.
Njegov pogled je obstal na obilno velikemu številu jedilnega pribora - dve vilici na levi strani krožnika in dva noža, dve žlici in še tretja vilica na desni strani. Nad krožnikom sta bili nasproti obrnjeni še ena manjša žlica in vilica. V zgornjem levem kotu se je nahajal majhen krožniček z dodatnim nožem, v desnem kotu pa dva kozarca za vino in kozarec za vodo.
Doma so z družino skoraj vedno jedli enolončnico, še nikoli v življenju ni videl toliko pribora, kot ga je imel sedaj samo zase. Zmedeno je pogledal naokoli, njegova lica pa so se v nervozi obarvala živo rdeče.
Njegov pogled se je srečal z dekletom v dvajsetih letih na njegovi levi - nosila je čudovito rdečo obleko, skodrane lase pa je imela spete v bogato figo. Barva njenih ustnic se je popolno ujemala z barvo obleke. Ob pogledu na izgubljenega gosta se je rahlo nasmehnila, nato pa se elegantno obrisala v prtiček in se sklonila proti Nixonu.
"Začnite z žlico na skrajni desni, le-ta je za juho." Njen glas je bil mehak in ko se je ponovno poravnala na stolu in mu diskretno pomežiknila - za kar je Nixon predvideval, da v takšnih okoliščinah ni primerno - ji je vrnil neroden nasmeh in z ustnicami oblikoval besedo 'hvala'. Že se je hotel lotiti juhe, ko ga je prekinil Achak. "Nixon, vidim da ste spoznali mojo vnukinjo, Kamalo. Kamala, dragica, bi vitezu pomagali izbrati primeren pribor in jedi, če bo potreboval pomoč?"
"Seveda, stari oče." Je odgovorila Kamala, v roki pa mečkala žametne rokavice. Nixona je ponovno pomenljivo pogledala, on pa je hitro odvrnil pogled in se lotil svoje juhe.
Večerja je presenetljivo potekala bolje, kot je Nixon pričakoval. S Kamalo si je izmenjal komaj kakšno besedo - večinoma zato, ker je bil nervozen in je odgovarjal kratko in jedrnato toliko časa, da je dekle obupalo in se posvetilo drugim gostom - je pa zato več govoril z Achakom in ostalim moškim delom mize. Zdelo se je, da ga Oče na vsak način poskuša vključiti v pogovor, kar mu je nekako ustrezalo, glede na to, da sam ni znal začeti pogovora.
In najpomembneje - prvič v življenju se je do sitega najedel.
Ko se je dogodek bližal koncu in so ljudje večinoma zaključevali s sladico, se je tudi Nixon popolnoma sprostil.
"Rekli ste, da je to osrčje Snežne gore." Se je spomnil med pogovorom z Achukom. "Kaj naj bi to pomenilo?"
"Karkoli želite, Nixon." Mu je skrivnostno odvrnil starec in čeprav fant ni bil zadovoljen z odgovorom, ni več spraševal - raje se je posvetil flanu, ki ga je kot zadnji del večerje čakal na krožniku.
Ni vedel, koliko časa je trajala večerja. Ko ga je začela premagovati utrujenost, se je poslovil in se odpravil proti svoji sobi, izmučen od vseh pogovorov ter izmenjanih komplimentov in pripomb. Nikoli ni bil človek za zabave, raje je delal družbo konjem ali pa se je dobival s prijatelji na vasi.
_____________
I'm making chapters really long these days, ampak mi nekako ustreza :D
Če ti je bilo všeč, bi bila vesela zvezdice in seveda komentarjev <3
Lp, Blueeye