Ljubiti škorpijona

1. Poglavje

Lahko bi si pela I knew you were trouble when you walked in. Ampak to sem si že pred štirimi leti. Ko je stopil v učilnico na najini srednji šoli. Takrat sem spoznala ta njegov nasmeh, lep pogled in pomežik, s katerim je dosegal, da so ženske oči vanj zrle s poželenjem. Leon Elder je postaven, karizmatičen rjavolasec s premalo kmetijo za njegov velik ego. Ne morem reči, da je nesramen, kaj šele neolikan, a nekaj na njem me je preprosto odbijalo. Že od samega začetka. Morda je bila to takrat zavist, zdaj, po njegovem veleslavnem izdajalstvu, pa do njega čutim le še prezir.
Kot neopažena študentka drugega letnika, jaz, Catalina Diaz, sedim v šesti vrsti velike predavalnice. Njegove čokoladno rjave oči vztrajno preiskujejo množico, s katero se poskušam zliti. Najde me. Njegov vprašujoč pogled se sprehodi po meni preden me pozdravi. Ne morem preslišati vzklikanja v ozadju: »Elder! Hej, Elder! Pridi sem.«
Momljajoče odzdravim, saj nisem brez olike. Kaj več ne mislim komunicirati z njim. On je mene ignoriral v prvem letniku srednje šole. Zdaj sem na vrsti jaz. Saj ne, da se hoče Leon dolgo zadržati. Zasuče se in odide h kolegom, ki so ga tako vztrajno klicali. Jaz sem njegova preteklost.
Nisem se zavedala, da zadržujem dih. Od nekod priplava ljubosumje. Tisti zbodljaj razočaranja, ker je odšel. Pa sploh ne bi smela biti razočarana. Ne po vsem, kar se je zgodilo lani.
Vstopi profesor, prikima v pozdrav in začne govoriti. Naslonim se na mizo ter pustim svinčniku v beležki svobodno pot...

6:47
Hodnik pred šolsko jedilnico je temen in tih. Čepim pri vratih, vedoč, da se ne bo odprla vsaj še petnajst minut. S slušalkami v ušesih si mrmram besedilo neke country pesmi ter scrollam po Facebooku, ko premikanje senc zmoti moje občudovanje mladih pandic.
»Jutro.«
»O, jutro! Kaj pa ti tu tako zgodaj?«
Nameni mi pogled ranjene živali, ki jo peljejo na usmrtitev ter vdano zatarna: »Matematika.«
»Pa saj jo pišemo šele jutri!« vzkliknem bolj vprašanje kot trditev.
»Vem, ja, ampak jaz se popoldne nimam časa učiti.«
Zmedeno ga pogledam, rekoč: »Ti se boš učil matematiko?«
Prikima. Že vidim, da bo ta test totalna polomija. Če se mora Elder učiti, sem jaz že podpisala pogodbo z nezadostno.
»Matematiko se vedno učim,« še doda.
»Ne, ti se ne učiš, ti se guliš.«
Nasmehne se in skomigne. Piflar! Od kdaj so luštni fantje piflarji?!
»Pojma nimam o tej snovi.«
Nejeverno ga gledam. Vedno se samo dela, v resnici pa zna več kot pol razreda skupaj.
»Hipotetično gledano, če ti nimaš pojma, kako, hudiča, lahko sploh ostali upamo na pozitivno?«
Skomigne. To je hujše kot če bi me na Facebooku pustil na seen. Baraba.
Končno pride kuharica odkleniti jedilnico. Zaslepljena od luči hitro zakorakam proti eni izmed miz, odločena, da z njim ne spregovorim več. Otročje, vem.
Medtem ko je dobival zvezke iz torbe, si je momljal pesem. Moja neomajnost se je še kako hitro poslovila. Začela sem momljati z njim. Za hip me je vprašujoče pogledal. Dokler ne govori z mano mi je popolnoma vseeno, kako me gleda.
»Ti imaš rešeno preverjanje?«
Pa vrag naj ga vzame!
»Seveda.«
»Mi pokažeš?«
Njegove velike rjave oči se proseče zazrejo vame. Človek bi ga lahko v enem trenutku brutalno pretepel, hip za tem pa ga občudojuče pobožal po glavi, rekoč ‘priden fantek’.
»Če plačaš,« tiho zavzdihnem ter mu podam list, zaradi česa se mi razorožujoče nasmehne. Priznam, da se je v meni nekaj premaknilo.
Nekaj časa molče prepisuje, nakar ga zanima: »Kako ti vse to veš?«
Mogoče, ker piše v zvezku in sem prepisala?
»Saj pa ni težko,« rečem. Preden se dobro zavedam, sem se spustila v precej razgreto debato o odvodih in korenih. Očitno je moj genialni načrt o molčečnosti splaval po vodi. Morala ga bom nekako uloviti in osušiti.
»Si prepričana, da je tako?«
Seveda nisem. Kdaj je kdo še bil prepričan o matematiki??
»Vse sem delala na tak način in sem dobila prave rezultate.«
Čez čas me s palcem potapka po roki. Kdaj, pri bogu milem, se je njegova dlan znašla tako blizu moje?!?
»Ej, kaj pa to? Kako to rešiš?«
Kolega, prvo kot prvo me skoraj držiš za roko. Kot drugo pa se mi sanja ne, o kateri nalogi govoriš.
Dvignem se s stola ter poskušam iztegniti vrat dovolj daleč v njegov zvezek, da bi mi uspelo stvar prebrati. Moje oči se za hip srečajo z njegovimi. Ustnice stisnem tesno skupaj, da ne bi opazil, kako zelo mi gre na smeh. Kukanje v moj dekolte ga ni moglo kaj prida presenetiti. Vsaj ne pozitivno. Že na zunaj se vidi, da ni kaj dosti pokazati. Toda zdaj sem ga dobila na njegovi šibki točki. Sem že korak bližje ugotovitvi, da ni prav nič drugačen od nas, navadnih smrtnikov.
Pozorno me posluša, meni pa se tačas začnejo poditi po glavi misli o njem.
Saj ni tako slab. Prav prisrčen zna biti. Nikoli nisem opazila, kako zelo rjave so njegove oči. Tako čudovito rjave...
O, bog! O čem mu sploh razlagam?!
»... Odvajaš kot produkt in ti številki nato pomnožiš med sabo. Ikse pustiš tako kot so.«
Moj glas nekako sam dokonča pripoved, za katero upam, da ni vsebovala hvalospevov njegovim očem. Resnično upam, da ni opazil, da sem bila z mislimi drugje.  Nekaj časa me nejeverno gleda, zaradi česar me začne grabiti panika. Zmaja z glavo, jaz pa sem tik na tem, da se začnem opravičevati.
»Kaj je? Zakaj me tako gledaš?»
»Če ti ne boš pisala 5...« naposled reče.
»To zagotovo ne.«
»Če pa vse veš.«
»Pred testi vedno. Med testi nikoli.«
Sočutno se mi nasmehne. Ne morem se jeziti nanj. Ni njegova krivda, če sem jaz nesposobna. Vrnem mu nasmeh ter se hitro zazrem v svoje zapiske. Lica mi gorijo. Upiram se močni želji, da bi ga pogledala. Med nama se ne more razviti nič.
Preverjanje obrne proti meni in pokaže ulomek. »Kaj tu piše?«
Z nosom se je skoraj zaletel vame. Oči se mu iskrijo bolj kot bi se lahko nekomu, ki te ne mara. To mi ni všeč.
»Dva iks,« pokažem na števec in se malo dvignem s stola. Zanalašč. Da vidim, kaj bo naredil. »V imenovalcu pa tretji koren iz šest iks na kvadrat.«
Besede se mi vse bolj zatikajo. Ne vem, kaj bo storil. Grabi me panika. Glede na to, kakšne so bile moje pretekle izkušnje s poljubljanjem si resnično ne želim še ene katastrofe. Leon nekaj časa strmi vame. Pravijo, da so oči okna duše, a jaz z njegovih ne znam prebrati ničesar. Skrivnosten nasmešek njegovih ustnic namiguje na nekaj, moja izkušenost pa mi ne dopušča drugega kot upati. Upati na nekaj, kar se lahko prav zaradi te konča s katastrofo.
»Še česa ne veš?« vprašam ter se počasi odmikam. Večja razdalja, večja varnost. Ko odkima se živčno nasmehnem. In ... Je bilo tisto, kar sem ujela pomežik? Ne morem z gotovostjo reči. Še vedno smehljaje se zazre nazaj v papirje, jaz pa omamljena od njegovega pogleda ne morem drugega kot negotovo strmeti vanj. Štiri dolga leta sem se borila proti kakršnim koli občutkom do tega fanta, zdaj pa mi tako z lahkoto zmeša glavo. In to meni, ki bi že lahko bila pametnejša. Če bi se na vrat na nos podala še v eno zvezo, bi morala biti več kot naivna in povrh vsega še neumna. Ne nameravam se več igrati s svojim srcem, ki mi hoče ta trenutek pobegniti iz prsi.