“Sia,” sem zaslišala sestrin glas. Ustavila se je in se obrnila proti meni. Če ne bi Ina med naju nastavila svoje dolge bele roke, bi se po vsej vrjetnosti zaletela vanjo. Medtem ko sem čakala, da mi pove, kar je hotela, sem zrla v njene kostanjevo rjave oči. Vendar ni rekla ničesar. Obrnila se je na peti, da so njeni temno rjavi lasje zaplesali v jesenskem vetru. Naredila je že dva koraka, medtem ko sem jaz še vedno stala na majhni potki ob potoku. Nato pa je začela teči in kmalu je izginila za ovinkom. Tudi sama sem začela teči za njo, vendar bila sem celo glavo manjša od nje in moje noge so bile krajše kakor njene. Tekla sem in tekla ter šolska torba mi je skakala sem ter tja. Kmalu sem jo zagledala pri domači ograji, kjer so bila mahna kovinska vrata skozi katere je stekla ter kmalu izginila za velikim hrastom ob ograji. Sledila sem ji in ko sem prišla do hiše, sem prijela za kljuko ter ugotovila, da je naša hiša zaklenjena. Ina je imela ključ, zato je hišo lqhko odklenila le ona. Pozvonila sem. Nič. Kmalu sem začela zvoniti neutrudoma, vendar nihče ni prišel, da bi jih odprl in me spustil v hišo. Zajela me je panika. V trenutku so vame prišle misli, da me sestra morda zovraži, da me morda nikol ni in nikoli ne bo imela rada. Jokala sem. Bilo me je strah in skoraj sem se že sprijaznila s tem, da bom dve uri na domačem vrtu čakala moja starša, da se vrneta z dela, ko je skozi tista kovinska vrata prišla moja sestra Ina. Tista predraga sestra, ki sem jo pred desetimi minutami videla stopiti na domači vrt. Tista sestra, za katero sem mislila, da me ne mara, da me sovraži in se je skrila pred mano in zaklenila v hišo. Odklenila je vrata in obe sva stopili v topel dom. Mislim da nikoli ne bom vedela kam je odšla tistega dne. Ona tega nikoli ni omenjala, jaz pa je nikoli nisem spraševala.
