Peta dimenzija

Prvo poglavje

"In teče proti cilju! Ves stadion je na nogah! Ostali tekmovalci so daleč v ozadju; pravzaprav nimajo več možnosti. Bomo morda priča novemu svetovnemu rekordu, dame in gospodje? Samo še nekaj metrov manjka do cilja in..."

Napovedovalčev glas je utihnil.

"Kaj?!"

Jezno sem pograbila daljinca in začela močno pritiskati na gumbe. Ekran je le nemo strmel vame. Vzdihnila sem in daljinca odložila na tla poleg sebe.

Sploh ne vem, zakaj sem se pritoževala. Vedno je bilo isto. Stara podstrešna škatla pač ni za vsakdanjo uporabo, čeprav se s tem ne bom nikoli sprijaznila.

Mami predvideva, da bom proti koncu šolskega leta cele dneve preživela pred knjigami, in posledica tega je, da sta računalnik in novodobni televizor ugasnjena in odklopljena. Verjetno bi bilo drugače, če bi poznala moje pravo razmerje s knjigami. Knjige in jaz nikoli nismo imeli skupnih točk.

Edina stvar, ki je vsaj malce pritegnila mojo prozornost, je bil razpadajoč televizor na podstrešju. In še tu je bil edini progam Športni program, ki se je vsake toliko 'sesul' in mi tako poslabšal dan.

Verjetno dan danes tako živi vsak najstnik.

Skozi vedno odprto okno sem zaslišala zapiranje avtomobilskih vrat. Skočila sem na noge in se pri tem udarila v nizek strop na podstrešju.

Moj srečen dan.

Z eno roko na glavi sem splezala po lestvi navzdol in zdirjala v svojo sobo, kot bi me preganjal trop divjih volkov. Zaloputnila sem vrata in se vrgla na moj star zguljen pisarniški stol. Iz predala sem hitro povlekla star zvezek; pravzaprav skupek listov brez platnic, iz lončka na mizi pa sem potegnila neošiljen svinčnik in se nagnila nad mizo, kot da zelo zatopljeno rešujem naloge.

Takrat je nekdo glasno potrkal in vrata so se odprla: "Kako je bilo v šoli, Bonnie?"

Kot vsak popoldan je mami v svojem kostimu popolnoma izmučena od dela prišla v mojo sobo in se usedla na mojo razmetano posteljo, ob tem pa glasno vzdihnila: "Kaj pa postelja?"

Obrnila sem se proti njej in bila pri tem pozorna, da ni imela dobrega pogleda na vsebino mize: "Znanstveno dokazano je, da bolje spiš, če posteljo narediš deset minut pred spanjem. In šola je bila v redu."

"Si dobila kakšno oceno?"

Odkimala sem in zazehala: "Grem lahko zdaj, ko sta doma, v dnevno sobo?"

"Uči se še do kosila, potem pa bo oči priklopil televizijo in računalnik."

Zavila sem s očmi in se obrnila proti mizi. Budilka, ki me že leta ni zbudila, je kazala šest zvečer. Naše običajno kosilo je bilo med peto in šesto uro popoldan. Nič novega. Mami je vstala in stopila proti vratom. Tam se je ustavila in nekajkrat pritisnila na kljuko.

"Kaj delaš s svojimi vrati, Bonnie? Kljuka je skoraj že odpadla."

"Vse v moji sobi odpada. " sem odvrnila zdolgočaseno.

To je bilo res. Nisem bila ravno najbolj nežne narave; vsaj ne, kar se tiče pohištva. Praske odrgnine, okrušeni robovi, manjkajoče police... vse to je krasilo mojo sobo. O notranjosti omar sploh ne bom govorila. Zame je bila razmetana soba pač udobna soba. Dajala je nekakšen občutek domačnosti.

Končno je zaprla vrata, jaz pa sem se premestila iz stola na raztrganega pliška na tleh, ki mi je že nekaj let služil kot blazina.

Nikoli nisem razumela, zakaj so starši najbolj srečni, ko njihovi otroci umirajo pred knjigami. V šoli mi sploh ni šlo slabo... razen kemije. Ampak to ni bila moja krivda. Kriva je bila učiteljica. Rdečelasa in shirana, s stalnim vonjem po cigaretah in tunah iz konzerve. Tri četrtine leta nam je razlagala, kako grozni smo in kako se ona trudi, da bi mi čim več znali, ostalo četrtino leta pa porabi za branje iz svojih učnih listov, ki jih dobimo tudi sami. Sploh ni vredna mojega časa. Zato je moje stanje pri kemiji takšno, kot je. Da ne bo pomote, nisem še na popravnem izpitu.