We Went To London (Šli smo v London)

7. Poglavje

7.

Have fun :)

Danes bo zabava. Jeej, kako se je veselim. Ravnokar sedim za mizo v kuhinji, jem kosilo in poslušam nepotrebne mamine nasvete, o tem kako naj se obnašam na zabavi. Dolgčas. Pa tudi noro živčna sem, ker bom po dolgem času spet videla Erika, ki mi zadnje par dni ne gre iz glave.

Zaslišim posebno melodijo, ki napoveduje klic Lucije. ''ja,'' se javim.

''Imam težavico in to veliko,'' mi pove paničen glas.

''Umiri se. Prepričana sem, da ni nič takega.''

''Pa je ne vem kaj naj oblečem. Pa tudi kakšen make up naj si naredim.'' mi pove. Tipično za Luc, pri polni omari cunj ne ve, kaj naj obleče, a v vsem zgleda super.

''Uf, imam idejo.''

Zaslišim izdih olajšanja ter nato:''Povej.''

''Pridi k meni in prinesi nekaj oblek pa ti pomagam izbrati.''

''O ja. Le zakaj se nisem tega že prej spomnila''

Zasmejem se: ''Nevem.''

''Kdaj pridem?'' me vpraša Lucy.

''Hmmm pridi čez eno uro, da imava še dovolj časa. Čav,,'' ji rečem.

''Adijo,'' reče ter odloži.

*uro in pol kasneje*

Lucija zamuja že pol ure, kar ni nič novega. Zato se odločim, da bom, dokler ne pride jedla sladoled. Pojem že pol banijce sladoleda z okusom cookie, ko končno zaslišim zvonec. Končno je prišla Lucy. Sladoled dam v zmrzovalnik. Še preden pridem do vrat že zaslišim škripanje kljuke, vrata se niso odprla, ker so bila zaklenjena. Odklenem vrata in na pragu zagledam Luc, ki je oblečena v najbolj raztegnjeno trenirko, majico, lase spete v zmršeno figo in v rokah nosi dve vreči (predvidevam da sta polni oblačil in make upa).

''Saj veš, da bi lahko pustila vrata odprta in ti ne bi bilo treba hoditi,'' reče ter me objame.

''Ja, vem. Zgleda, da jih je mami zaklenila.''

''Kakorkoli,'' Reče ter pomigne proti vrečam:''Nujno mi moraš pomagati, ker nimam pojma kaj naj oblečem. S sabo sem vzela nekaj najlepših kosov.''

''Težko nalogo imava,'' rečem, kar ji na obraz nariše nasmešek. Greva v mojo sobo in začneva zlagat vse oblačila iz vreč.

''Vav, impresivno. Kako si lahko vse spravila v dve vrečke?'' vprašam Luc, ki le skomigne z rameni, rekoč magic (čarovnija).

''Ali boš imela oblekico ali hlače?'' jo vprašam.

''Nevem še,'' reče in mi nameni nerealno lep pogled.

''Hmmm...ti pokažem kaj bom jaz oblekla,'' ji rečem in se napotim k omari. Vzamem črn crop top z izrezanim hrbtom, bež jopico, ki mi sega do sredine stegen, modre dizajnerske kavbojke in črne gležnarje z 7-centimetrsko peto.

Luc gleda mojo izbiro z očaranim izrazom na obrazu: ''Kok boš dobra. Od kje ti tako dober stil? Še dobro, da imam tebe.''

Samo skomignem z rameni in zardim, ker resno nimam takega mnenja o sebi, zato stopim k postelji, kjer je kup oblačil in si zamislim razne kombinacije. Luciji vržem črne strgane kavbojke, in oprijeto modro majico z malo globljim izrezom kot ga nosi po navadi.

''Dobra kombinacija,'' me pohvali in me še vpraša: ''Kaj pa čevlji?''

''Hmmm.....odločam se med tvojimi belimi lacoste in temi črnimi škornji.''

''O ja štekam, zadnji del naj jaz izberem,'' reče in zadovoljno pove svojo odločitev: ''Izberem črne škornje s peto.''

Nato zaslišiva trkanje na vrata in ko se odprejo v sobo stopi mami. Pogleda na uro in reče; ''Raje pohitita, saj imata le še eno uro.''

''Kaj?! Kako je to mogoče?'' se začudim.

''Ne vem. Samo pohitita, da vaju potem peljem k Anžetu,'' nama še reče.

Z Lucijo enoglasno še rečeva ''okej'' in se greva k ogledali, kjer si pospešeno delava make up.

''Misliš, da pride moj bivši?'' naenkrat vpraša Lucy.

''Klemen?''

''Ja, ta prasec.''

''Uf ne vem. Verjetno ne. Zakaj bi prišel?'' ji odvrnem.

''Zato, ker je pri Anžetu vse možno''.

''Dober argument,'' rečem ter se vrnem k nanašanju maskare.

''Eno zelo pomembno vprašanje?'' reče Luc in se nasmehne, ''Kaj pa Erik?''

''Kaj je z njim?''

''Ne delaj se neumno, veš kaj mislim. Vem da ti je noro všeč,'' odvrne Lucija.

''Ok, ja luškan je. Srečna,'' ji rečem in se ji v mislih zahvalim, da začnem misliti na Erika.

''O ja, več kot le to,'' reče in se zasmeji.

V dobri uri končava z make upom in se skupaj z mami usedemo v avto.

*

Razmišljam o točnem seznamu povabljencev, saj je Anže skrivnosten in noče povedati ali Erik pride ali ne in zlagam kozarce iz pomivalnega stroja.

''Ej, Sara ali lahko prosim narežeš vse limone pa, da potem pokažemo Luc kaj je življenje?'' mi Anže zašepeta na uho in pomežikne.

''Okej bom, a ti David ne zaupa z nožem?'' rečem u šali.

''Zelo smešno. Ampak ne, z njim sva ravno vse kar lahko razbijemo odnesla u mamino spalnico in jo zaklenila. Skoraj sem pozabil, za vsak primer, če pozabim kje je, da povem še tebi, ključ je v moji sobi pod posteljo.''

''Samo moment. Ključ si skril?''

''Ja itak. A ga naslednjič pustim v vratih, da vse razbijemo?'' reče in se zareži nad mojim neumnim vprašanjem.

''Bom narezala limone,'' rečem in se vrneva k delu. V 15 minutah sem narezala vse limone na drobne koščke, pa tudi vse ostalo smo že pripravili za zabavo. Vsi se zberemo v kuhinji. Anže pripravi štiri kozarčke in začne točiti tekilo in vsakemu položi na rob rezino limone.

''Aja, Luciji moramo povedati ritual,'' reče David.

''Ritual?'' vpraša Lucija.

''Jap, imaš poseben postopek'' rečem in ji pomežiknem.

''Na roko si daš sol, jo poližeš popiješ in nato še limona,'' ji na hitro razloži Anže.

''Na kaj bomo nazdravili?'' vpraša David.

''Na najboljše leto naših življenj,'' predlagam.

''Na najboljše leto naših življenj,'' ponovijo za mano in se objamemo, vsi presrečni in polni pričakovanj.

Začnemo se sami zabavati in čez nekaj časa (čez eno uro) zaslišimo zvonec in Anže gre nemudoma odpreti vrata. V prostor stopi skupinica ljudi večinoma Anžetovih soigralcev. Rahlo se razočarana, ker Erika ni med njimi.

Končno sem napisala po načrtu-u parih dneh nadaljevanje in na to sem zelo ponosna. Še naprej uživajte v moji zgodbi.

Comment & vote