3. Poglavje

106 13 0
                                    


3.

Ob dogovorjeni uri smo se dobili pred tajništvom. Že vidim Lucy, ki jemlje iz torbe list z podpisom. Anže ter David mi z listom v roki pomahata. David reče:

''A imaš?''

''Seveda, ga imam'' rečem. Toda, ko potegnem list iz torbe ga ponesreči strgam na dva dela. Pogledam Davida, ki me začudeno pogleda, ter Anžeta, se smeji in še Lucy, ki mi da pogled 'vedela sem, da nekaj ne bo šlo po načrtih'.

Anže se še zmeraj smeji in reče: ''Joj Sara,si pa res štorasta.''

Zardim. V naslednjem trenutku pa vidim Davida, ki gre do najbližjega dijaka (slučajno je to tisti, lepotec od včeraj) in mu reče:

''Živijo. Ali imaš slučajno lepilni trak za posoditi? V trenutku ga dobiš nazaj, le zalepim, kar je Sara strgala.''

Fantu se nasmehnem, za seboj pa slišim Anžeta in Laro, ki umirata od smeha.

''Ja, seveda posodim'' reče ter vzame lepilni trak iz svoje puščice in mi ga posodi, da zalepim list.

''Hvala. Pa še enkrat oprosti'' mu rečem.

''Je že Ok''. Fant vidi kaj sem zalepila in reče:'' O, a greste v London?''

''Ja'' rečemo v en glas.

''Super. Potem se pa vidimo'' reče fant in mi pomežikne. Doda še:''Raje pohitite, ker se mesta hitro polnijo. Adijo''

''Dijo'' mu odzdravimo. Anže odpre vrata in me potisne naprej v tajničino pisarno.

''Dobro jutro. Prinesli smo liste s podpisi naših staršev za London.'' Reče Lucija.

''Spet. Že 19 dijakov je oddalo liste, plus vi štirje je 23. Ali veste, da je le 20 mest na voljo?'' reče tajnica.

''Ja vemo. Ali veste vi, da moramo še opraviti test in imamo še kar nekaj možnosti, da gremo?'' reče Anže, ki mu izjava tajnice dvigne pritisk.

Tajnica zavije z očmi ter reče: '' Dajte liste, da napišem vrstni red, po katerem ste jih oddali.''

Dali smo ji liste . Ona pa Lucy napiše številko 20, Davidu 21, meni 22 in Anžetu 23. Anže je na zadnjem mestu, le zato, ker ji je povedal kar je res. Brez veze.

''Nasvidenje'' smo rekli in odšli iz njene pisarne.

''Bravo Anže. Ti si car'' mu rečem. On se le zareži. Odšli smo do razreda za matematiko in kmalu je zvonilo za začetek prve ure. Z Lucijo sva sedeli v predzadnji vrsti, Anže in David pa v drugi.

''Lahko izvem, kaj je bilo tisto predenj smo šli v tajništvo, med tistim luštnim fantom in teboj. Skoraj bi vsi oslepeli,ker je bilo toliko iskric.'' med smehom reče Lucy in mi pomežikne.

''Hej, no. Od kje ti to?'' jo vprašam in se delam nevedno. Verjetno sem tudi zardela.

Zavije z očmi in reče: ''Na 100 kilometrov se vidi, da ti je tipček všeč. Pa še v London gre z nami, a ni to super?!''

''O, ne. A tako je bilo očitno?'' vprašam Lucy.

''O, ja. Zelo je očitno. Mogoče sta celo David in Anže (oz. Idiota) ugotovila'' med smehom reče.

''Ja priznam, všeč mi je. Toda samo poglej me, kako bi mu bila lahko všeč?'' ji povem.

''Sem vedla. Nehaj dvomiti o sebi. Pa še cel mesec v Londonu imaš čas, da ga spoznaš'' me potolaži.

''Niti njegovega imena ne poznam'' ji rečem.

''To lahko hitro spremenim'' reče in se začne smejati.

''Ooo neboš. Prosim ne osmeši me. Že spet'' jo prosim.

''Zato pa so prijatelji'' mi reče in se nasmehne.

''Kaj pa če ima zelo slab karakter?'' še podvomim.

''Prosim bodi optimistična. Pa še zdi se mi v redu glede na to da je neznancu posodil lepilni trak'' mi reče.

''To imaš prav'' rečem. Kmalu za tem zvoni za konec ure. Sranje naslednjo uro pišemo biologijo. Na srečo imam že pripravljene plonk listke. Odhitimo iz razreda in se odpravimo proti učilnici za biologijo.

''Ali kaj znate?'' vpraša David.

''Na plonkcih imam napisan cel zvezek'' reče Anže.

''Jaz tudi'' reče Lucy.

Vrata v razred so bila že odprta, zato smo vstopili. Vsak se je usedel za svojo mizo. Iz torbe sem vzela kemični svinčnik in počakala, da mi je Klada dala test. Še dobro da imam vse to napisano na listkih.

Skoraj že zvoni. Imam rešen že skoraj cel test, ko zaslišim Klado, kako se dere na Lucijo:

'' Če že plonkaš, se moraš vsaj potruditi, da te ne odkrijejo. Tole bo negativna ocena. Lahko jo popravljaš z preostankom razreda, ki manjka oz. tistimi, ki se niso dosti učili.''

Tole je pa bil velik šok. Pogledam k Lucy in vidim, da komaj zadržuje solze, saj nima zelo strogih staršev, le ne prenesejo negativnih ocen. Obe se bova morali še dosti učiti, če želiva iti v London. Oddam svoj test in vidim da Lucy skoraj steče iz razreda. Čez približno pet minut zvoni konec ure in pohitim na WC, kjer je Lucija ne da bi se zmenila za klice sošolcev.

Odprem vrata in zagledam Lucijo, ki stoji pred ogledalom in si briše solze. Še dobro da danes nima maskare. Stopim k njej jo objamem in ji rečem:

''Ejj,sej boš popravila.''

Najtežje je, ko vidiš prijatelje jokati, ti pa nisi sposobna reči ničesar pametnega.

Poskušam jo umiriti, vendar preden spregovorim slišim tisti nadležen glas-Tinkarin glas:

''Ne ne boš popravila, ker si loser in takim nikoli ne uspe''

''Glej me'' reče Lucija in Tinkari prisoli klofuto, ki je bila tako močna, da se vidi odtis njene dlani.

''Psica! Poskrbela bom, da boš izključena. Le počakaj da moja mami izve'' reče Tinkara in komaj zadržuje jok.

''To naj bi bila grožnja? Se že bojim.'' Sarkastično reče Lucija in odkoraka. Komaj zadržujem smeh.

''Prisežem pri vseh bogovih, da se ti bom maščevala'' reče Tinkara.

Še dobro, da nismo v istem razredu, ker se ne bi dobro končalo-ena od njiju bi končala v bolnišnici.




��������������������������������

We Went To London (Šli smo v London)Where stories live. Discover now