Harry POV
Nemirno sem se premetaval po kavču. Po treh urah sem imel končno dovolj nespanca, zato sem vstal in se počasi odmajal do okna. S pogledom sem natančno prečesal vso okolico do kamor je segal moj pogled. Ravno sem razmišljal, ali naj tvegam in brez vprašanja vzamem nekaj za prigriznit, ko sem pred blokom zagledal temno postavo. V trenutko sem pozabil na lakoto in stopil še bližje h oknu. Prvi postavi se je kmalu pridružila še druga. Napenjal sem oči in poizkušal razločiti kdo je pred vhodom in kaj počne. Potihem sem zaklel. V tej butasti svetlobi se nič ne vidi. Vseeno sem bil prepričan, da je eden izmed obeh tipov obritoglavec. Tisti trenutek je eden izmed njiju drugemu v roke podal zavitek. Drugi tip je obritoglavcu nekaj na hitro načečkal na papir, čez nekaj minut pa sta odšla vsak v svojo smer.
“Kaj hudiča počnejo tukaj,”sem se spraševal. Vedel sem, da gre za izjemno nevarne ljudi in ni mi bilo prav, da se sučejo okrog Tarisinga stanovanja. Res zna biti nadležna, vsekakor pa si nisem želel, da bi se ji karkoli zgodilo. Obrnil sem se proti postelji in se nasmehnil, ko sem videl kako spi. Zvita je bila v majhen klobčič in močno ovita v odejo. Njen obraz so iz vseh strani obkrožali valoviti lasje in videti je bila spokojno in umirjeno. Komaj sem se zadržal, da nisem stopil h postelji in jo prijel za lase. Že prej sem ji čisto nevede popravil pramen las. Še vedno mi ni jasno, kaj me je sploh popadlo, da sem to storil. Vedno me pripravi do tega, da počnem čudne stvari in odločil sem se, da se moram začeti brzdati.
----
Tarisa POV
Zjutraj me je zbudilo tiho smrčanje. Prvi hip mi ni bilo jasno, kdo spi, potem pa sem se spomnila na dogodke včerejšnega dneva. Zahihitala sem se, ko je v spanju nerazločno zamrmral in se še bolj udobno ugreznil v kavč. Odločila sem se, da ga ne bom takoj zbudila. Verjetno je zaspal precej pozneje kot jaz, zato ne bo nič narobe, če se uredim in oblečem, njega nekaj časa pustim še spat. Ko se čez pol ure, še vedno ni zbudil, sem začela namerno povzročati hrup. Zaloputnila sem z vrati in glasno premikala posodo med pripravljanjem zajtrka. “Harry,” sem ga nežno poklicala, ko se kljub hrupu ni premaknil niti za centimeter. “Harry, vstani jutro je.” V odgovor mi je samo zamrmral in se obrnil stran od mene. Zavzdihnila sem. Le kako naj ga zbudim, če spi kot ubit. Potem pa me je prešinila ideja. Sama pri sebi sem se zlobno zasmejala. Iz zmrzovalne skrinje sem vzela kocko ledu in se počasi priplazila do kavča. “To ga bo že izučilo,” sem si mislila in mu za ovratnik vrgla kocko ledu.
“KAAAAJ DELAŠ? Fak. A se ti je čisto zmešalo, no.!” je zavplil s hrapavim glasom. Oči je imel komajda odprte v dve majhni reži, njegovi lasje pa so štrleli na vse strani. Bruhnila sem v smeh. Nekaj časa je še grdo gledal, potem pa se tudi sam zasmejal: “Ti bom že vrnil. Pazi se!”
“Oprosti, ampak mudi se mi na predavanja. Saj bi te pustila spat, pa ti ne zaupam, da mi ne boš prebrskal celega stanovanja,” sem mu rekla.
Začuda je pokimal. V petih minutah je bil pripravljen za odhod. Skrbno sem zaklenila vrata in se obrnila h njemu:”Hvala, da si me pazil. Kadar ne težiš, si celo prijeten.” Prijazno se je nasmehnil. “Takole prijazen izgleda zelo simpatično,” sem ponovno pomislila, takoj za tem pa sama sebe v mislih oštela, zakaj razmišljam take stvari. Spoznala sem ga v popolnoma novi luči. V rokah je nosil torbo z mojimi stvarmi, ki jih potrebujem v laboratorij in na predavanjih. Preden sva odšla me je tudi prisili , da sem sabo vzela tudi jakno, ki se mi je zdela popolnoma nepotrebna, on pa je bil seveda prepričan, da me bo v nasprotnem primeru zeblo. Na koncu sem se vdala v usodo in vzela jakno seboj, samo zato, da sem ga utišala.
“V katero smer pa greš?”sem ga vprašala.
Pogledal me je kot, da se mi je zmešalo.”Tebe spremljam na faks. A misliš, da te bom sam pustil, da hodiš okrog, med temi kreteni.”
Zajela sem sapo od presenečenja. “Kaj?”
Ustavil me je in nejeverno pogledal. “Menda nisi mislila, da te bom pustil samo?”
“Ne vem, samo … Saj … MIslim, vsak dan sama hodim v kampus.”
“In vsakdan ti nekdo teži,” mi je segel v besedo. “Lahko zagrozim vsem ljudem, ki jih poznam. Od njih ti nobeden ne bo več težil. Obritoglavci so pa druga zadeva. Ne boš več sama hodila, ker je prenevarno.”
Od presenečenja mi je oči skoraj da vrglo iz jamic. Naredila sem se brezbrižno in počasi sva začela hoditi naprej. Ne morem vrjeti, da je tako skben. Nikoli si ne bi mislila. Le zakaj mi toliko pomaga. Tiho sva hodila eden ob drugim. Na vsake toliko časa sem ga ošvrknila s pogledom in ugotovila, da se drži izjemno resno. Čelo je imel močno nagrbančeno in izgledalo je kot, da ves čas nekaj močno razmišlja. Močno sem bila hvaležna, da me je pospremil, čeprav mi je bilo po drugi strani nerodno, da ne morem sama poskrbeti zase. Všeč mi je bilo, da sem se končno spet lahko začela veseliti svoje raziskave in novih kemijskih formul, ki so vedno polepšale moje dni. Vem, da se sliši piflarsko, ampak v svojem delu zares uživam. Za številke živim in včasih cele dneve razmišljam o različnih forumlah, kemijskih elementih in ekspirimentih. Vsaj včasih sem, preden je varnost postala problem.
Harry me je pospremil točno do vrat kampusa. V kampusu so na vsakem koraku stali varnostniki in policaji, tako da varnost ni bila problem. Še enkrat sem se mu zahvalila, on pa me je namrščeno pogledal in mi povedal, da me počaka pred vhodom, ko bom zaključila z dnevnimi dejavnostmi.
Veselo sem zakorakala proti kavarni, ki je bila najbližje stavbi v kateri imam prvo predavanje. Današnjega dne sem se še posebaj veselila. Čez dvajset minut se namreč dobim z Niallom na jutranji kavi.
