Tarisa POV
Trije dnevi so minili odkar sem sklenila dogovor s Harryem. Prav tako so minili trije dnevi, odkar me je nazadnje kdorkoli nadlegoval. Včeraj sem se ponovno vračala domov ob (pre)pozni uri. Malo pred vhodom v hišo, sem opazila Zayna in tik preden me je popadla panika, se je zgodilo nekaj čudnega - nasmehnil se mi je. Prisežem! Poleg tega me je že takoj naslednji dan po incidentu pred vrati mojega stanovanja čakal paket. Ko sem zjutraj hitela na predavanja, sem spotaknila čezenj in si skoraj zlomila nogo. Nekaj časa sem oklevala, ali naj ga sploh odprem ali ne. V takem okolju nikoli ne veš, če je pametno odpreti sumljiv paket. Po nekaj minutnem tuhtanju, sem se vseeno odločila, da ga odprem. Še dobro. V njem je bil namreč moj laptop. Izkazalo se je, da je na njem naložena tudi nova programska oprema in čudežno so izginili vsi problemi, ki so me vedno morili med delom na računalniku. Po dolgem času je končno brezhino deloval. Ha! Počasi začenjam verjeti, da tale dogovor niti ni bil tako zelo neumen.
-----
“Pa a lahko že nehaš built v telefon?” sem razjarjeno rekla. Druga učna ura s Harrijevim bratom je potekala katastrofalno. Če slučajno ni bulil v telefon, je dajal pikre pripombe na moje razlage. “Počutim se kot, da inštruiram Harrya. Kaj se je zgodilo s tabo, na prvi uri si bil pa tako marljiv.”
“Mogoče bi pa morala inštruirati njega,” mi je zabrusil. “Itak je spraševal o tebi, očitno ga blazno zanimaš. Verjetno ne bi dolgo trajalo preden te p****a. Potem bo mogoče mir in bo nehal špilat nekega heroja, ki te rešuje pred vsemi.” Nejeverno sem strmela v Marca. Pa saj se heca. “Ne ne bo me spravil ob živce en 12-letni mulc,” sem si mislila. Glasno sem rekla: “Nikoli. Pa, če je zadnji na tem svetu. Razumeš!?” Pojma nimam, zakaj sem se počutila kot, da moram zagovarjati. Seveda je jasno, da s takim tipom nikoli ne bi imela nič. Nisem se imela časa ukvarjala s tem, ker sem na njegovem obrazu opazila, da se sramuje svojih besed. Obraz mu je zajela rdečica in zagledal se je v točko v steni. “Dobro sram ga je. Očitno še ni eden izmed njih.” sem si odahnila. Vseeno sem nadaljevala: “Tukaj si zato, ker hoče, da izdelaš razred. Najin dogovor naj te ne briga. Takih komentarjev pa tudi ne bom prenašala več, tako da pridi jutri ob isti uri. Zdele se mi res ne da več ukvarjat s tabo in tvojimi forami.” Osramočeno je ostal in počasi odšel.
Toliko o tem, da je bila to dobra ideja. Očitno sem se nekomu precej zamerila, da me karma tako usekala po glavi. “Spraševal je po meni. Zakaj že?” Verjetno ga res ne zanima, kaj počne verjetno najbolj dogočasen človek v tem mestu. Vsi so bolj razburljivi od mene. Neprijetne misli sem si poizkusila izbiti iz glave in se usedla pred TV. Čas je bil za moj večerni obred. Čakali so me vsaj trije deli Pretty Little Liars in večerja. “Shit, kako so butaste te punce v nanizanki.” sem se zgražala. “Mislijo, da same lahko vse urihtajo. Namesto, da bi si poiskale zaveznika v nekom, ki jim lahko pomaga.” Tako kot si si ga ti, sem si glasno rekla.
Medtem, ko sem se basala s razkuhanimi makaroni s sirom, sem ves čas razmišljala o Marcovih besedah. Poleg tega me je žrlo še mnogo stvari. Na primer: zakaj mi je vrnil laptop, zakaj laptop brezhibno dela, zakaj je Zayn prijazen z mano, zakaj ???. Vse to ni bil del najinega dogovora. “Mogoče pa ni napačen človek” sem v upanju pomislila. “Mogoče pa ni še vse izgubljeno in se še lahko reši.”
------
Naslednji dan se Marc pojavil pred mojimi vrati točen kot ura. “Ponosna boš name,” je rekel takoj, ko me je zagledal. “Pisali smo nenapovedan test in mi je dobro šlo.” Novica me je razveselila. V spomin so se mi ponovno prikradle Harryeve lepe oči, polne upanja, ko se je pogovarjal o njem. Joj, res si moram izbiti iz glave te oči.
-----
“Jao, menda ne bom spet jedla makaronov,” sem obupano pomisila. Hladilnik je bil vedno bolj prazen, vendar si nisem želela v trgovino. Pozno popoldne je kruljenje v želodcu vseeno premagalo mojo trmo. Srečno sem pomisila, da me noben več ne bo nadlegoval. “Harry je poskrbel za vse. Harry je poskrbel zame.” Prvič po dolgo časa sem se počutila varno. Med hojo sem si brundala besedilo svoje najlubše pesmi in veselo zakorakala proti trgovini. Veselje me je hitro minilo, ko so me pred trgovino ogovorili trije obritoglavi tipi. “Punči, zakaj pa ti tukaj sama hodiš,” se mi je porugal prvi. Brez besed sem zavila v trgovino. “Lušna, lušna. Ampak plašna.” Srece mi je bilo sto na uro in usta sem imela čisto suha. “Pa menda ja ne, sem si mislila.” Popadel me je še večji strah, ko so prišli za mano v trgovino. Eden izmed njih mi mimogrede iz rok uzel denarnico. “Glej, glej, pa imamo le njeno pozornost,”se je posmehnil. Ravno sem poizkusila poklicati na pomoč, ko je vrgel mojo denarnico na tla in mi zašepetal: “ Se kmalu vidimo. Naslednjič je ne boš tako lepo odnesla.”
Tekla sem celo pot do doma. Za trenutek sem si lahko oddahnila. Samo za trenutek, ko sem pogledala čez okno, so pred vrati že stali vsi trije obritoglavci. Besno sem na posteljo vrgla nakupljene stvari “Harry si je premislil. Preklet idiot si je premislil!”
